Pravijo, da upanje umre zadnje … osebno vidim upanje kot kvaliteto, odnos in stanje duha, ki je pravzaprav nesmrtno … umiranje upanja razumem v smislu, da umre del človeka, ki je prenehal upati in se je pod težo življenjskih okoliščin odločil, da določene stvari preprosto niso (več) možne …Zakaj je upanje tako zelo pomembno? Zato, ker človeka prebudi, zdrami in aktivira. Usmeri in mu “da krila”. Namesto čakajočega upanja in vere, da se bodo stvari uredile same po sebi, menim, da je prišel čas novega upanja … upanja, ki je aktivno, povezano in soustvarjalno. Takšno upanje prepoznavam kot kvaliteto skupin in skupnosti, ki ga delijo in krepijo skupaj. Individualno upanje ostaja seveda pomembno, ampak kot da bi se počasi umikalo v ozadje in dajalo prostor širšemu upanju skupnosti.

Vedno bolj se zavedamo, da individualizem in usmerjenost zgolj nase ne ponuja trajnostnih in dolgoročnih rešitev – ne zase, kaj šele za okolico. Naši izzivi, bolj kot kdajkoli prej, postajajo skupni in prihaja čas, ko se bomo morali ponovno naučiti sobivati, sodelovati in predvsem upati v skupnostih. V kolikor bomo želeli preživeti kot človeška vrsta, se bomo morali povezati, poenotiti in medsebojno sodelovati. Zveni povsem zdravo razumsko, ampak zdrav razum nam očitno že kar nekaj časa povzroča preglavice.

Resnično povezana skupnost predstavlja moč, varnost, zaupanje in nenehni razvoj vseh prebivalcev skupnost. Namesto neumornega dokazovanja biti najboljši, najlepši in najpametnejši, se tvoj zorni kot popolnoma spremeni – napolni ga vprašanje kakšen je lahko moj prispevek k celotnih skupnosti, da se kot skupnost lahko premaknemo, razvijamo naprej? Takšna skupnost povsem na novo definira svoje voditeljstvo – ne išče posameznikov in odrešenikov s posebnimi močmi, ampak se zaveda, da je skupina kot celota njena največja moč. Najbolj modre in izkušene posameznike postavi kot stebre skupine, ki skrbijo, da je v skupnosti nenehno prisotno skupno upanje in poslušanje za to upanje. Izkušnje se medsebojno delijo čim pogosteje in preko vseh članov skupnosti. Ločevanje nadomešča preprosto in zdravo razumsko sodelovanje …

“Navdihujoče upanje v ciničnem svetu je morda najbolj radikalna stvar, ki jo lahko storite.” (Jacqueline Novogratz) … moje upanje je, da se ljudje začnemo povezovati v skupnosti, ki jih združuje skupno upanje… In kakršnokoli je tvoje upanje … naj nikoli ne umre! In ne ostani pri njem sam – deli ga naprej …

Voditelji novega časa so skupine, ki v skupnost vnašajo upanje

Blog, Uredniška misel | 0 Comments

Za komentiranje lahko uporabljate naslednje HTML oznake: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>