Stojim na pogrebni slovesnosti, kjer opazujem druge ljudi in se zavem, da je pri celotnem dogajanju nekaj zelo drugače. V današnji družbi, kjer smo vedno bolj vajeni, da se ne spoštuje ničesar in nikogar, tukaj opažam popolnoma drugačno sliko. Pri ljudeh je mogoče čutiti globoko spoštovanje – do trenutka, do preminule osebe, do svojcev. Spoštovanje, ki jasno kaže, da je nekdo prisoten na slovesnosti, ker si tako resnično želi in ne zato ker bi tukaj moral biti. Kljub žalostnim trenutkom, v ljudeh čutim pokončnost in hvaležnost. Hvaležnost za vse lepe trenutke, lepe spomine, za vse kvalitete življenja, ki jih je oseba prinesla na svet, v skupnost, v družine.
Izkusiti takšno spoštovanje mi je dalo misliti. Gre za spoštovanje, ki ga lahko razlikujemo od samozavesti. Samozavest je v psihološkem smislu vezana na naše dosežke, rezultate in na to, kako nas vidi okolica. Spoštovanje ima na drugi strani kvaliteto miru in morda še pomembneje, kvaliteto sprejemanja. Ne samo situacije, temveč tudi samega sebe v situaciji. Ljudje na pogrebni slovesnosti so stali v tišini. Brez govoričenja, dokazovanja ali skrbi. Bili so preprosto prisotni.
Morda je takšna kvaliteta spoštovanja povezana s smrtjo. Ne samo s fizično, ampak tudi s simbolno smrtjo v nas. Ko umrejo dokazovanja, tekmovanja, predstave o tem kdo naj bi bili v tem svetu. Takrat se lahko odpre prostor spoštovanja. Ko smo preprosto prisotni. S sabo ali z drugim. V današnjem svetu pogrešam to prisotnost in samo(spoštovanje). Kot neke vrste tihi poklon in zahvala življenju, ki ga lahko čutimo v nas. Sprašujem se, kam je to (samo)spoštovanje odšlo – kot kvaliteta, drža, odnos do sebe in drugih? Morda ga moramo ponovno najti in ga vzgajati vsak pri sebi – zavedanje, da ne potrebujemo ničesar dokazovati, ampak da smo dovolj dobri takšni kot smo.
Naj bo (samo)spoštovanje z nami vsak dan, kajti ko spoštujemo življenje v nas, ga bomo spoštovali tudi “zunaj” nas …