Spet lahko beremo o novih vrhunskih napravah, ki naj bi spremenile naše življenje. Tehnologija se eksponentno razvija – digitalna očala, mobilne naprave, nano tehnologija. Nekatere razvoj navdaja z navdušenjem, nekatere pa zazebe pri srcu in vse skupaj spremljajo z večjo ali manjšo mero zaskrbljenosti.
Sam sem prepričan, da v resnici ni pravega razloga za strah. V preteklosti smo bili že večkrat priča podobnim preskokom. Človek izpred tisočletij je bil zagotovo zelo šokiran, ko so odkrili škripec. Ta je lahko dvignil tudi do tisočkrat večjo težo, kot je bil tega sposoben človek. Pred kakšnimi dvesto leti so ludisti stroje razbijali, ker so jih doživljali kot konkurenco in se z njimi primerjali. Danes se tehnološki preskok dogaja na ravni računalniških funkcij in informatike, posledično pa tudi na ravni robotike in nano tehnologij. Pa verjetno še na mnogo drugih, manj znanih področjih. Tehnologije računanja in analize se bliskovito razvijajo. Tako kot v preteklosti, tudi danes razvojni preskok vpliva tudi na doživljanje in videnje samega sebe. Pričakovano.
Tisto, kar pa je pri vsem skupaj vendarle vredno večje pozornosti, pa je zorni kot gledanja na človeka, ki se zaradi razvoja tehnologije spreminja. Bistvo človeka vse bolj vidimo v funkcijah delovanja njegovih možganov. Človeka spet vse bolj doživljamo kot biološki stroj. Čeprav smo to filozofsko logiko mehaničnega materializma iz osemnajstega stoletja že prerasli v vseh pogledih, se zdi, da po tihem doživlja preporod. Možgane vidimo kot biološki računalnik. Zato je tudi predelava in obdelava informacij ključno merilo. Se naša sposobnost memoriranja in preračunavanja lahko primerja z delovanjem računalnika? Koliko smo mentalno hitri? V resnici gre za izjemno reduciranje človeka in njegovih sposobnosti. Kvazi znanstveni vatli, po katerih vse bolj merimo človeka, se zgledujejo po procesorskih sposobnostih računalnika. A že čez nekaj let in desetletij bo obdelava podatkov smešna preteklost. Že danes prihajamo do tega, da je podatkov preveč. Da so sistemi informativno predozirani in posledično v smislu kvalitete vsebinsko osiromašeni. Pojavlja se velikanska potreba po sposobnosti subjektivnega ocenjevanja in vrednotenja vsebin. Potreba po nekih drugih dimenzijah.
Se je torej treba bati tehnologije? Vsekakor ne. Ti razvojni procesi so celo odlična priložnost in izhodiščna točka za razmislek, kdo človek je. V čem se skrivajo njegove prave moči in sposobnosti? Morda bi bilo sicer dobro definirati področja, na katerih se kot neželeni že pojavljajo omejujoči avtomatizmi, funkcije odzivanja in delovanja. A sam bi večjo pozornost raje namenil vprašanju o človekovi pravi naravi. Kje je izvor navdihujoče ustvarjalnosti, od kod intuicija, kje se rodi brezpogojna ljubezen in nenazadnje, kje je izvor samozavedanja? Čas, v katerem živimo, je res priložnost za nov korak, da se bolj približamo sebi kot zavestnemu bitju. Po svoji naravi se namreč nahajamo svetlobna leta daleč od binarne logike računalniških sistemov. Smo nekaj čisto drugega …