Vse je že povedano. Vse že napisano. Ogromno posnetega. Zakaj bi človek sploh še karkoli pisal ali celo snemal? In delil z drugimi? Razmišljaš in se poglabljaš in … nekoč posveti luč na tvoja vprašanja. Nato spišeš nekaj dobrih stavkov, morda še kaj narišeš. Skočiš na hitro še na internet, da pogledaš, ali si je morda že kdo zastavljal podobna vprašanja. In te kap! Veliko tekstov na isto temo. Pišejo točno to, kar si zapisal tudi sam. Nekateri so odlični. In ugotoviš – o groza, saj je vse že napisano.
A sploh ne gre za to! Niso pomembne besede, ki jih zapišeš zase ali nameniš drugim. Niti to, kar so že zapisali drugi. Pomemben je proces, skozi katerega greš sam. Ta pa se še nikoli ni zgodil. Nikoli se ni pokazala resnica na tak način, kot jo lahko dojameš sam … nikoli izkušnja potovala skozi takšno dušo, kot je tvoja. In še nikoli fant ni povedal punci, da jo ima rad, na tak enkraten način, s takšnim žarom, občutkom, ljubeznijo, kot to lahko storiš ti. Površina je morda enaka, že neštetokrat ponovljena – zlogi, besede, morda celo geste, vrtnica v rokah – a znotraj je vse drugače. Vse je (lahko) enkratno. Biti kreativen in izviren, prilagoditi življenje, besede, kretnje … svojim občutjem. To je vsekakor prioriteta. A vseeno, naj te ne skrbi, če ugotoviš, da je bilo nekaj nekoč že zapisano, izkušano in izrečeno. Preteklost v resnici ne obstaja več, je le še bolj ali manj natančno zabeležen spomin. Obstaja samo sedanjost, ta trenutek. Besede so le orodje, komunikacijsko sredstvo, s katerim skušaš preliti izkušnjo ali spoznanje drugemu. Zato ni narobe, če so izgovorjene tudi že znane besede in stavki. Pomembno je le, ali za besedami stoji izkušnja, občutek, morda globoko prepričanje.
Roka je že ničkolikokrat pobožala otroka po skuštrani glavi. A nikoli v vesolju se to ni zgodilo tako, kot ko smo to doživeli sami. In sonce je zahajalo neštetokrat, a vedno znova je neponovljivo in enkratno. Vsak trenutek v življenju je enkraten, neponovljiv. Izjemen. In gre mimo, če si ga ne ozavestiš. Če v njem nisi ‘buden’, prisoten. In zato si je vredno zastavljati stara-nova vprašanja, raziskovati, razmišljati in … pisati, snemati. Pa čeprav gre morda ob tem za že znane vsebine.