Pred nekaj dnevi sem si ogledala dokumentarni film Killing Us Softly 4, ki predstavlja dolgoletno delo ter raziskave avtorice Jean Kilbourne na temo uporabe oz. zlorabe podobe ženske, ženskega telesa v namene oglaševanja. Film prikazuje, kako je žensko telo v oglasih dehumanizirano, uporabljeno ‘po kosih’, kako se v družbi spodbuja ozek in stereotipiziran pogled na to, kakšna ženska je ‘seksi’, kako oglasi ženske svarijo pred staranjem, gubami, celulitom, odvečnimi kilogrami, poraščenostjo … v glavnem sporočajo, da takšne kot smo, nismo sprejemljive, ne bomo občudovane, željene, pretirano poudarjajo skrb za videz in za to, da smo ‘všečne’. Ko sem se zavedla vpliva vsega prikazanega na moje lastno življenje, dojemanje ženskosti, senzualnosti, samopodobe, všečnosti, sem se zgrozila. Kljub temu, da ne gledam televizije, ne kupujem t.i. ženskih revij in ne berem tovrstnih spletnih strani, se temu vplivu družbe ne morem izogniti. Počutila sem se zatirano, ujeto v miselne vzorce, za katere ne vem več, ali izhajajo iz mene ali so mi bili subtilno vcepljeni … počutila sem se kot žrtev. Kasneje pa sem prišla do spoznanja, da je odločitev v mojih rokah. Se pravi odločitev o tem, ali se bom počutila kot žrtev ali pa bom živela svoje življenje po lastni meri. Zevedla sem se, da sem več kot zgolj telo, da sem – kot vsakdo med nami – edinstvena in vredna, že zato, ker sem. Preko rednega stika s sabo, naj bo v meditaciji, jogi, tai chi-ju ali urejanju vrta, lahko presegam vzorce in kalupe, v katere nas skušajo stlačiti. In najraje bi vsaki in vsakemu, ki jo/ga srečam dejala: “Krasna in popolna si, prav takšna kot si. Čudovit si, ker si ti.”