Vse je že tu. Človek je že sam po sebi moder in razsvetljen. Samo ozavestiti si mora, kdo v resnici je. Nauki, modreci, meditacije … vse to je sicer simpatična, a vendarle neuporabna folklora.
Pred časom je do mene priromalo kar nekaj pošte na to temo. Tudi sam sem prepričan, da človek globoko v sebi skriva modrost. Da je v smislu potencialov vse že tu. A bežen pogled okoli sebe hitro razkrije, da obstaja velik razkorak med potenciali in realnostjo. Samo ‘ozavestiti si’, očitno ni tako zelo preprosto, kajne? Da smo že tam, da nam ni treba nič storiti; da je že vse tako, kot mora biti; da je vse, kar se zgodi, v redu, ker je vse iluzija, maja, kot pravijo na Vzhodu … V to ne verjamem.
Zato sam vidim duhovne nauke kot pomemben element osebnega in duhovnega razvoja. Doživljam jih po eni strani kot zakladnico izkušenj tistih, ki so po poti osebnega razvoja že stopali. Govorijo o duhovnih zakonitostih. Po drugi strani duhovni nauki pogosto spodbujajo razvoj etičnih vrednot. Zato jih doživljam predvsem kot pripomoček, kot zemljevid, ki ga potrebuješ, da najdeš pot na vrh gore. Duhovni nauki so od nekdaj bili predvsem kažipoti razvoja. Nekakšen potovalni priročni opis poti, opis krajev in izkušenj poti na goro. Običajno opišejo tudi končni cilj ali vrh. Na osnovi opisov si ustvariš predstavo o cilju in orientacijo do njega. A ko prideš tja, so opisi v trenutku podrejeni izkušnji.
Zakaj torej upor proti naukom? Eden od razlogov je zagotovo ta, da je nasvetov in ‘pametnih’ usmeritev dandanes precej, a se velikokrat izkažejo kot neuporabni. Ne gre za to, da je premalo kvalitetnih vsebin. A na prvi pogled težko oceniš, kaj je kvalitetno in primerno za tvojo pot. Kvalitetnejše je pogosto tudi zahtevnejše. Zahteva od tebe vložek energije, pozornosti, zahteva poglabljanje in zato raje posegamo po naukih in knjigah, ki igrajo na prvo žogo. Prebereš in vse ti je takoj jasno. In si, tako rekoč, že na cilju. Problem je ‘surfanje’ po površini in posledično zamenjevanje naukov za končni cilj. Brez poglabljanja, razmišljanja, predvsem pa brez povezovanja z lastnimi izkušnjami, hitro prihaja do nekritičnega sprejemanje vsega, kar na prvi pogled deluje strokovno. Tako nasveti učiteljev v očeh njihovih učencev postanejo univerzalna, za vse veljavna absolutna Resnica. Nisi bil v krajih, ki jih opisuje zemljevid, si pa prepričan, da jih poznaš.
Eden od razlogov za upor proti naukom je tudi ta, da danes kar nekaj zemljevidov ponujajo posamezniki, ki pot do cilja sami le bežno poznajo, saj so prehodili le delček poti. Zato je nujen aktivni pristop. Konstruktivno kritično poglabljanje. Zavedati se je treba, da z nekaj spretnosti danes relativno enostavno sestaviš ‘zemljevid’ osebnega razvoja, ki je na zunaj videti lep in verodostojen. S pomočjo računalnika, interneta, lepih fotografij in nekaj splošnih resnic ter citatov lahko hitro postaneš avtor prečudovite knjige ali internetnih strani.
Ja, človek je res globoko v sebi moder in ima vedenje, v kar so bili, poleg mislecev Vzhoda, prepričani tudi mnogi misleci Zahoda. A to modrost je potrebno prebuditi, se z njo povezati, in nenazadnje jo zaživeti. Ves čas je potrebno imeti v zavesti, da so nauki zgolj zemljevidi. Če ne stopaš po poti, pač ne prideš dlje od zemljevida samega.