Ko je E.M Gray pred stotimi leti sociološko raziskoval skupni imenovalec uspešnih in srečnih ljudi, je ugotovil, da tem ljudem ni skupno trdo delo, sreča ali prebrisanost, temveč postavljanje pravih stvari na pravo mesto. Danes ni nič drugače. Le, da je glede na potrošniško klimo in ves blišč, ki nas obdaja, še nekoliko težje prepoznati ‘prave stvari’, ki nas res notranje izpolnijo. Spet se bliža obdobje leta, ko svoja hrepenenja projiciramo v neke boljše in lepše čase. Prihodnost vidimo kot nedefinirano rešiteljico izzivov, s katerimi se danes srečujemo. Podobno smo napravil že lani, pa predlani …
To, kar običajno sami vidimo kot prihodnost, je v resnici domišljijska zgodba, nastala na temelju preteklih izkušenj in različnih podatkov, ki jih imamo v razumu. Slika prihodnosti nam predvsem veliko pove o našem stanju sedaj, v tem trenutku. O stanju naše zavesti, naše duševnosti, fizičnega počutja … Zanimivo je, da je tudi to, kar vidimo kot preteklost, v resnici skupek spominov, informacij, ki smo jih uspeli ohraniti. Na njihovi osnovi vedno znova gradimo zgodbo preteklosti in v njej skušamo podoživeti občutke tistega obdobja. A podatki se polagoma izgubljajo, izkrivljajo. Če k temu dodamo še trenutno stanje zavesti, se tudi videnje preteklosti in odnos do nje zelo spreminja.
Način, kako dojemamo čas, je eden ključnih elementov, ki določa izpolnitev hrepenenj. A v prihodnosti, kamor projiciramo srečo, miru in izpolnjenost, ni. Zakaj? Ker v trenutku, ko si jih po časovni premici projiciramo nekam tja v lastno domišljijsko prihodnost, smo se od njih zelo oddaljili. Prihodnost ima velik pomen v smislu razvijanja vizije in možnosti, preteklost pa je povezana z izkušnjami in našo identiteto. Obe imata velikansko vrednost za dojemanje sebe in svoje vloge v svetu. A sprememba se vedno dogaja sedaj. Samo sedanjost nas lahko pripelje do cilja. Kaj zdaj, v tem trenutku lahko napravimo, da bo jutrišnji dan bolj uglašen z našimi pričakovanji in vrednotami? Postaviti prave stvari na pravo mesto je dokaj široka naloga – a dobro je, če jo začnemo tako, da svojo pozornost vrnemo tja, kamor spada. V sedaj! Tudi preteklost in prihodnost sta namreč zgolj sestavna dela večnega sedaj.