Po dolgem času sem spet sedel pod drevesom in razmišljal. Menda je senca drevesa pripomogla kar k mnogim umetniškim delom in znanstvenim odkritjem. Baje je tudi zakon gravitacije razkril svojo skrivnost ravno pod jablano. Da o razsvetljenju Bude niti ne govorim. No, jaz nisem odkril nič revolucionarnega. Sem se pa za razliko od siceršnjega premlevanja tekočih izzivov in nalog tokrat posvetil prav drevesu, pod katerim sem sedel. Ja, res imajo neko posebno, pomirjujočo energijo, v kateri je nekaj primarnega, bazično izvornega. Drevesa in gozd nas spremljajo že od zgodnjih korenin nastanka človeštva, so pa tako integrirani v naš vsakdan, da jih skorajda več niti ne opazimo in jim ne posvečamo večje pozornosti.
A ni bilo vedno tako. Mnoge pomembne odločitve so se v preteklosti pogosto sprejemale pod okriljem velikih dreves, kjer so se zbirali veljaki tistega časa. Drevesa so nas spremljala od rojstva do smrti. V nekaterih narodih je tako veljalo pravilo, da si ob rojstvu otroka posadil drevo, ob smrti si bil pokopan v senci dreves. Že iz pradavnin drevo namreč predstavlja simbol življenja, ki se nenehno razvija in ciklično preraja. Stari narodi, kot so na primer Kelti, pa tudi Slovani, so gozdu in drevesom pripisovali posebno simbolno vrednost. Zato ni nenavadno, da se drevo pogosto pojavlja v povezavi z razlago nastanka življenja. V simbolnem smislu drevo namreč povezuje tri ključne dele življenja: podzemlje s svojimi koreninami, površino zemlje ter nebo oziroma ‘nadzemlje’, v katerega segajo veje. Simbolično tako predstavlja steber ali most življenja, ki povezuje nebo in zemljo. Duha in materijo. Različne tradicije so posameznim vrstam dreves pripisovale posebne moči in lastnosti. Simbolno pa so drevo, predvsem pa njegove posamezne dele, pogosto povezovali s človekom in z deli njegovega življenja. Krošnjo z vitalnostjo, s čustvi in plodovi življenja, deblo s stabilnostjo, z osebno držo, pa tudi z navadami in vzorci. Korenine pa simbolno predstavljajo podzavest, življenjske temelje in zgodovino.
Po drugi strani pa so drevesa živa bitja. Imajo svoje življenje, celo čustva. Od tod na videz nenavadne vaje objemanja dreves, ki jih zasledimo tu in tam. Bioenergetiki znajo tudi povedati, da imajo listavci načeloma bolj mehko, pomirjujočo energijo, iglavci pa spodbujajo vitalnost. O pozitivnih učinkih dreves in gozda na okolje pa nima smisla izgubljati besed. Skratka, o drevesih je že veliko znanega in že iz pradavnin smo tesno povezani z njimi. Zato, tudi če nismo Buda, Newton ali francoski kralj Ludvik, imamo veliko razlogov za sedenje pod krošnjami dreves. Zelo se obnese s knjigo v roki, z zvezkom in s svinčnikom, ob meditaciji, ali pa kar tako. Z možgani na off, kot pravi tista pesem. Priporočam, iz lastnih izkušenj. Če pa se pod krošnjo nepričakovano razsvetli še kakšen nov buda, pa ne bo škodilo. V Sloveniji bi kakšnega zagotovo potrebovali.