Zadnje čase spet pogosto slišim ali preberem, da se kot družba nahajamo v krizi vrednot. Po eni strani lahko brez strahu pred prehudo kritiko trdim, da družba ni v krizi vrednot. Vrednote so, vendar kakšne? Se lahko z njimi globoko v sebi poistovetimo? Kdo jih narekuje? Po drugi strani pa drži tudi trditev, da smo v krizi vrednot. V mislih imam predvsem pomanjkanje trajnejših, temeljnih etičnih in duhovnih osišč, okoli katerih se lahko vedno znova, na svež in času primeren način, izgrajuje socialno-družbeni red, ki bi bil usklajen z etiko posameznika in z njegovim generičnim jedrom človečnosti – njegovo dušo.
Kako rešiti zapleteno situacijo z vrednotami? Stoletne izkušnje so priča, da vrednot ni moč vsaditi s prižnice v obliki skopega religioznega dekaloga, pa tudi ne v obliki pravniško temeljito razdelanega dekreta. Zrasti mora neposredno iz življenja oziroma iz neposredne izkušnje. Iz globoke ozaveščenosti o naravi človeka in njegovi vlogi v odnosu do okolja. Ob tem se je dobro zavedati tudi tega, da presoja o tej ali oni vrednoti pogosto ni stvar razumske odločitve. Kot posameznik, predvsem pa kot človeštvo, smo marsikaj že izkusili, marsikaj spoznali in svojo izkustveno popotnico ves čas nosimo s seboj. Na osnovi teh izkušenj se odločamo notranje, bolj po načelih srca. To velja tako za posameznika, kot tudi za celotno človeštvo.
Ni se treba slepiti, da so izzivi z vrednotami lahki in čez noč rešljivi, a po drugi strani je le nekaj razlogov za zmerni optimizem. Ozaveščenost vendarle narašča. Vse več je posameznikov in gibanj, ki rastejo na načelih enakosti, sodelovanja, delitve ter upoštevajo načelo trajnostnosti. Polagoma se ta trend seli tudi v odločevalske procese, med politike in gospodarstvenike. Čeprav so realni premiki na videz marginalno skriti nekje v podzavesti družbenega dogajanja, pa vseeno puščajo neizbrisno sled, ki tlakuje pot nastanku novih naprednejših globalnih trendov.
Seveda pa se nič ne bo spremenilo samo od sebe. Iskrico tega pozitivnega duha se bomo morali naučiti negovati in spodbujati, da se bo razplamtela in zažarela v vsakdanje življenje. Ne kot neko eksotično filozofsko načelo, temveč kot samo po sebi umevno sestavino življenja. Kot nekaj vsakdanjega. Tudi zato je potrebno podpirati sodobna gibanja, ki rastejo na načelih etike in pravičnosti. Včasih sicer dobi človek občutek, da je vse skupaj nesmiselno in dokaj utopično … A stara modrost pravi, da se z majhnimi, a vztrajnimi koraki daleč pride. Če bomo imeli dovolj poguma, se bo svet zagotovo spremenil. Vsekakor na bolje.