Živimo v svetu, ki poudarja in ceni predvsem mladost. Zgledujemo se po mladih zvezdnikih, priteguje nas zunanji izgled mladih, mladostniška vihravost, svoboda, prepuščanje življenju. Biti mlad ali imeti življenjski stil mladostnika je “in”. Odraščanje in staranje pa na drugi strani večkrat povezujemo s stanjem, ki si ga ne želimo in ga poskušamo doseči čim kasneje. Zakaj se tako bojimo novih let življenja in vseh novih izkušenj, ki nam jih življenje prinese? Kot, da bi z leti nekaj izgubljali…Res, da se naše telo stara, ampak naša osebnost je vedno zrelejša, odrasla, še bolj polna izkušenj. V osebnost se naseli tudi življenjska modrost, ki nosi ogromen potencial medgeneracijskega povezovanja in sodelovanja – kar spoznamo na lastni koži, lahko delimo naprej in bogatimo ljudi okoli nas. Modrost seveda ni vezana nujno le na fizična leta človeka, a kljub temu se zdi, da, kot družba, mladost postavljamo pred življenjske izkušnje in modrost. Tudi potrošništvo nam veselo prodaja obljube mladosti in nas s tem usmerja predvsem v razmišljanje, kako ostati večno mladi. Večna mladost je iluzija, sprejemanje življenja takšno kot je pa je domena modrosti…
Sprejmimo svoja leta, svoje izkušnje, predvsem pa svojo modrost in jo delimo z drugimi. Mladost je lahko “kul”, pa vendar je življenjska izkušenost (modrost) tista, ki bi jo bilo vredno dandanes dodatno spodbujati in negovati. Modrost je nosilka vrednot, etike in stabilnosti v naših življenjih.