Rad prebiram informacije in novice s pomočjo katerih si lažje ustvarim svojo širšo sliko sveta in dogajanja v njem. Širša slika me na nek način pomirja, hkrati pa mi daje večjo jasnost in kontekst delovanja tudi v lokalnem okolju. Z zanimanjem prebiram tudi komentarje, ki jih ljudje objavljajo pod določenimi članki, še posebej tistimi, ki nosijo izobraževalno in ozaveščajočo noto za družbo. Pred kratkim sem prebral komentar, ki se je glasil nekako takole: “Zakaj sploh širiti informacije, a se bodo koga sploh dotaknile? Ljudje se ne spreminjajo,  kamen namreč ostaja kamen.” Zamislil sem se … je to res? Ali res kot civilizacija, ljudje in nekoč morda razumna bitja drvimo tako navzdol, da smo izgubili tudi vero človeka? 

Po nekaj dnevnem razmisleku o tej temi sem pri sebi zaključil naslednje: čas v katerem živimo je zelo izziven, morda bo postal še bolj, ampak ravno zaupanje v človeka, so-človeka je tisto, kar nas ne le drži pokonci, ampak nosi tudi potencial in možnosti, da se stvari spremenijo na bolje. Zaupanje v človeka vidim kot zadnjo stvar, od katere bi se sam želel posloviti v svojem življenju. Kajti ravno zaupanje v človeka in v možnost, da lahko prispeva nekaj dobrega so-človeku, naravi in planetu je ena izmed močnejših in pomembnejših drž, ki jih lahko zavzamemo v življenju. Dobro delamo, ko sami verjamemo, da smo sposobni delati dobro. In ko ob tem podpremo tudi eden drugega z zaupanjem v dobro, bomo tudi skupaj delali dobro – ne glede na vse sive in črne scenarije družbi o katerih lahko beremo in poslušamo vsakodnevno. Zaupanje v človeškega duha in v možnost dobrega namreč presega naše osebne strahove in bolečine. Prav tako nam takšnega zaupanja v človeka nihče ne more vzeti, pa naj se še tako trudi …