Ste se kdaj vprašali, če je morda naše življenje, naše dojemanje sveta, naših odnosov le ena velika zgodba? Zgodba pomenov, ki smo jih sami pripisali stvarem, dogodkom in ljudem? In da ta zgodba, ki jo imamo, sploh ni nujno resnična, ampak je le zgodba – miselna razlaga našega življenja, npr. “Jaz sem prijazen, drugim ni za zaupati, svet je sebičen”.
Te zgodbe vodijo naše življenje in naše delovanje. Če ljudem npr. ni za zaupati, potem se bom do njih vedel previdno, če sem prijazen, ne bom povzdignil glasu itd. Na tak način v naših zgodbah igramo vloge in smo na hudomušen način sami sebi TV nadaljevanka polna vzponov in padcev, zapletov in dramatičnih preobratov.
S tem ni nič narobe, vsi igramo vloge v svojih zgodbah življenja. Pomembno pa se je tega zavedati, saj lahko takrat mi vodimo zgodbo in ne ona nas. In še nekaj, največkrat si želimo naše zgodbe popraviti, polepšati, jih spremeniti – želimo nekaj doseči, se nekam premakniti. Kaj pa če je naša želja, da nekaj dosežemo le še ena zgodba? Ob tem misli um na nek način obmolkne – kaj če tukaj ni nič za doseči, napredovati, nekam priti? Kaj če je namen preprosto biti? Si lahko za trenutek to dovolimo in pogledamo kaj se zgodi z našo zgodbo, ki jo imamo o samem sebi?
Vse,kar smo izgubili,medtem,ko smo živeli. Božo
Hvala za prispevek o naši življenjski zgodbi. Mislim, da večina ljudi ne vidi svojega življenja kot svojo zgodbo. Kar je škoda, ker s tem ne prevzemamo odgovornosti za scenarij naše zgodbe, ki je običajno zgodba žrtve. Če pa na zgodbo vsaj pomislimo, je to mogoče že premik v pozitivno kreiranje zgodbe, ko kot akterji že prepoznavamo gigantsko orodje, ki ga imamo – in to so misli. In če bi raziskovali naše zgodbe, bi mogoče celo prišli do področja, kjer zgodbe odpirajo področje, kjer nas »posebno učenje večjezičnosti«, med katerim je najpomembnejši jezik ravno odpuščanje, vodi v globine, kjer počiva resnica o nas, o naši temeljni dobrosti, o naši pravi dobroti – ki jo ima vsak človek v sebi. In je spomin zapisan v srcu, potem pišemo drugačne zgodbe, s pisavo srčne povezave. Ko veš, da si v bistvu dober, ko veš, da je vsak dober, tudi sam želiš delati dobro in »pisati« dobre zgodbe.
Pozdrav zlate jeseni, Tinka