Reinkarnacija

(45:00) Med milijardami prebivalcev zemlje so ljudje, ki živijo v preobilju, in so ljudje, ki nimajo ničesar, ki umirajo od lakote ino brez osnovnih človekovih pravic. Mnogi se rodijo slabega zdravja, pohabljeni ali mentalno prizadeti in zato nemočni živeti brez sočlovekove pomoči. Po drugi strani pa se rojevajo ljudje briljantnega uma, odličnega zdravja in posamezniki, ki jim je poglavitna skrb za lastno dobrobit, ne glede na posledice ali sočloveka.

Vsi ljudje torej nismo enako opremljeni za življenjske izzive in napore. Lahko bi celo rekli, da je življenje nepravično, strogo in kruto.

Veliko človekovo vprašanje, ki si ga zastavlja v življenju, je, kaj se zgodi, ko je vsega konec. Ga čakajo nebesa, pekel, véliki nič? Ali morda četrta možnost – ponovno rojstvo, torej reinkarnacija?
Reinkarnacijo zagovarja večina vzhodnih tradicij: budizem, hinduizem, prav tako sta v ponovno utelešenje duše verjela velika uma Pitagora in Platon. Tudi egipčanski hieroglifi pričajo o “zanki” življenja. Pisci klasičnega Rima omenjajo nauk o preseljevanju duš, ki ga najdemo tudi pri keltskih druidih, kasneje pa so ga prevzeli eseni, farizeji in druge židovske ločine.
Tudi med zgodnjimi kristjani ponovno rojstvo ni bila neznanka. Pripisovali so mu poseben pomen, ki so ga razkrili le redkim visokim cerkvenim posvečencem. Nauk o reinkarnaciji je bil kasneje prepovedan in njegovi glasniki preganjani, a se je kljub temu še lep čas ohranil v različnih krščanskih ločinah.

Beseda reinkarnacija je sestavljenka iz latinskih besed ´re-in-carnis/caro´, kar dobesedno pomeni ´ponovno-v-meso/telo´ ali ponovno utelešenje.