… ni pa vsak duhovnosti v sebi že prebudil
Duhovnost je ena od dimenzij človeka, tako kot telesnost, čustvenost ali umskost. Je od človeka neločljiva in neodtujljiva razsežnost. Kakorkoli se o tem da že marsikaj prebrati ali slišati, je za večino ljudi najmanj poznana in raziskana, zunanjim očem nevidna in skrita. Vendar ni človeka, ki ne bi v sebi, kot biser v školjki, imel duhovnosti. To je izvor človekove zavesti (in zavedanja “jaz sem!”), življenjskega smisla (čemu živiš) in etike (ali veš, kaj je dobro?). Tako človekovo duhovno naravo opisuje sodobna zahodna psihologija (psihosinteza), tako jo razlagajo vzhodni duhovni sistemi (indijska jogijska tradicija).
Ne le v človeku, v vsakem bitju je poseben biser duhovnosti. Vse, kar podpira prebujanje in razžarevanje tega bisera, lahko tudi imenujemo – duhovnost.
Vendar duhovnosti nima vsak prebujene. Pa tudi ne izraža je vsak. Tako kot je možno in je dobro razvijati telesne, čustvene in mentalne sposobnosti, zmogljivosti ter nadarjenosti, se da prebujati in razvijati tudi duhovnost. Pravzaprav je to največji izziv in priložnost za posameznika – in človeštvo – danes.
Kakor zgoraj, tako tudi spodaj
Najbrž je povsem razumljivo, da duhovnost ni in tudi ne more biti nikogaršnja lastnina. Nikomur ne pripada. Nobeni instituciji, ne posvetni ne cerkveno-religijski. Ne moreš je ne kupiti ne prodati. Lahko pa jo prebujaš v sebi in spodbujaš njen razvoj pri drugih, v družbi, v naravi.
Duhovnost ni omejena na neko družbeno področje – in v vsakem je lahko živa. Kjer je duhovno prebujeni človek, tam se lahko razcveta duhovnost: na področju ekologije, zdravstva, znanosti, umetnosti, religije, ekonomije, politike … Kjer ni duhovno prebujenih posameznikov, se v družbi širijo grabežljivost, tekmovalnost, izkoriščanje soljudi in narave, nezaupanje, strah, sovraštvo. Kjer pa je v človeku živa duhovnost, tam se prebujajo življenjska radost, mir in zadovoljstvo; sočutje, medsebojno razumevanje in spoštovanje; sodelovanje, pravičnost, prijateljstvo, bratstvo.
Tako je duhovnost nekaj zelo notranjega, kar pa hoče postati tudi zunanje – izraženo, uresničeno, v življenju posameznika in v družbi. Takšna je narava duhovnega razvoja ali kot pravi véliki zakon zrcaljenja: »Kakor (je) zgoraj, tako (naj bo) tudi spodaj.«
Premoščanje razpona med nasprotji v sebi in okoli sebe je izziv za sodobnega duhovnega iskalca
Najbrž ste kdaj kar ostrmeli nad izjemnim razponom svojega bitja: od najbolj zunanje, telesne narave, do najbolj notranjega, duhovnega, skrivnostnega? In morda veste v razumu, kar čutite v srcu: tisto najbolj tiho, plemenito in sveto v nas – hoče postati prisotno in pričujoče, tukaj in sedaj. Premoščanje tega velikega razpona je razvojna nuja za vsakega resnega duhovnega iskalca danes. Kajti sicer lahko človek pobegne od težav in ‘banalnosti’ vsakdana v notranji svet, vendar se tako samo osami, sreče ni brez so-žitja. Ali pa se pogrezne v materializem, hitenje in površnost tega istega vsakdana, da pozabi, kdo je in kaj v resnici hoče. Duhovnost pa se hoče prizemljiti in uveljaviti v vsakem našem odnosu, v vsem, kar smo in počnemo.
Pravilno povezati vsa nasprotja v sebi – zunanje in notranje, globinsko in površinsko, telo, um in zavest – in tista zunaj sebe – na pravilen način, to je umetnost sodobnega duhovnega zorenja.