Beseda intuicija je že nekako zlezla v naš vsakdan. Ko smo, na primer, presenečeni nas modrim odzivom svojega znanca, ga vprašamo: “Ja, kako si pa vedel, da bo tako?” Le ta nam postreže z odgovorom: “Ah, intuicija!” Če bi ga vprašali, kaj je to, bi verjetno dobili odgovor, da je to slutnja, nekakšen občutek, ki usmerja. Pa je to res intuicija?
Večna modrost opredeli intuicijo kot neposredni notranji uvid, kot dojemanje v luči čiste zavesti, ki ni obarvana s človekovimi instinkti, čustvi ali mislimi. Je notranje vedenje, ki presega naše siceršnje zaznavanje s čutili, presega razumsko sklepanje, spretnosti in izkušenosti, ki jih pridobivamo skozi vsakodnevne interakcije.
Intuicijo torej pogosto enačimo s senzitivnostjo različnih plasti naše osebnosti. Na primer z instinkti fizičnega telesa, predvsem pa s čustveno senzitivnostjo. Tako imamo na primer občutek, da bo nekdo stopil skozi vrata, ali da nas bo neka oseba poklicala po telefonu – in to se res zgodi. Ali pa mati, ki čuti, da se z otrokom nekaj dogaja, čeprav je nemogoče, da bi fizično slišala njegov jok. Vsi ti primeri (in verjamem, da bi jih vsakdo lahko naštel še precej) govorijo o tem, da smo čustveno odzivni na dogajanja v duševnosti drugih ljudi; da so med nami spletene vezi, po katerih lahko začutimo, kaj se s kom dogaja. Intuicijo lahko zamenjujemo tudi za odzivnost našega razuma (tej pravimo tudi telepatija), ko v nekem trenutku ujamemo misel nekoga drugega in mu jo “snamemo z jezika”.
Vse te oblike senzitivnosti so bolj ali manj naravne danosti naših subtilnejših teles. Intuicija pa je globlja dimenzija, lahko bi rekli, da “ni od tega sveta in vendar za ta svet”. Je lastnost naše notranje narave – duhovnega jaza. Kot je dejal Pascal, je intuicija “oko srca”, oko duhovnega jaza. Zato je pot do intuicije pot do lastnega duhovnega bistva. V stik z njim lahko prihajamo preko meditacije. V trenutkih umirjenosti čustev in misli, ko le ta ne brbotajo, posije pramen notranje luči, ki prinese spoznanje. To lahko doživimo kot preblisk, kot odziv na naš klic po spoznanju, ko smo razmišljali o neki stvari, iskali rešitev.
Do globljih notranjih spoznanj in odkritij so prihajali nekateri znanstveniki, vendar redkeje v svojih laboratorijih, ko so intenzivno razmišljali. Pogosteje se jim je “posvetilo” v precej bolj sproščenem okolju, na primer v banji ali ležeč pod drevesom.
Podobni prebliski nas lahko “doletijo” tudi v naravi, v trenutkih sproščenosti, ko se notranje zlijemo z njo, ko se nam odpira notranja vizija povezanosti vsega z vsem. Mnogi umetniki so svoja notranja izkustva prelili v poezijo življenja (ali prozo, sliko, kip, …). Tako je William Blake zapisal:
V Zrnu peska videti cel Svet
in Nebo v Roži na poljani,
Večni čas imeti v hip ujet
in Neskončnost obdržati v dlani.
Ob intuicijskih spoznanjih nas lahko preplavi občutek pomirjenosti, notranje radosti, lahko pa smo tudi na nek način presenečeni. Razodetje je namreč lahko nad vsemi našimi pričakovanji, saj vidimo stvari v popolnoma novi perspektivi, v drugačnih sorazmerjih. Intuicijsko dojemanje sveta je lahko tako drugačno od naših razumskih prepričanj, saj sveta ne doživljamo več ločeno ampak bolj celovito.
ALTRUIZEM KOT NOTRANJA VREDNOTA
Astrološko znamenje vodnarja je simbolno prikazano v obliki modrega starca, ki drži vrč, iz katerega se v velikem curku preliva voda. To prelivanje simbolizira razdajanje, delitev, kar ponazarja tudi ključna misel vodnarja: “Sem voda življenja, ki se izliva za žejne ljudi.” V ezoteričnih krogih je že kar nekaj časa govora o tako imenovani Vodnarjevi dobi, v katero vstopamo, ki pa naj bi se odlikovala med drugim tudi po altruizmu (nasprotje egocentričnosti) ter pravični delitvi dobrin, ki jih kot človeštvo imamo.
Sicer pa so nesebičnost, delitev, skrb za sočloveka in podobno lastnosti, ki nedvomno pripadajo naši najgloblji naravi. V ezoterični literaturi te kvalitete pripisujejo duhovnemu jedru človeka, utemeljene pa so na čisti, univerzalni zavesti, ki je sposobna zajeti in povezati prav vse kar obstaja, brez razlik.
Človek se pogosto zapira v svoj osebnostni svet. Iz izkušenj, ki jih ima, ustvarja svoj mali vrtiček, ohranja stike, ki potrjujejo njegova prizadevanja, deluje v skladu s pričakovanji drugih, se čuti gotovega, a hkrati nesvobodnega, ogroženega od drugih in ločenega od celote. Kot bi taval v temi z bežnimi trenutki sreče, radosti, pa spet trpljenje, minljivost… To je dolgo edina realnost življenja, ki jo doživlja. Podčrtana je z neizpolnjenostjo in notranjo praznino. In ko ga ta zaprti krog začenja utesnjevati, začne iskati. Nekoč dozori čas, morda ob bežnem trenutku miru in notranjega ravnovesja, ko en sam žarek luči, poln notranje čistosti, posveti v globoko temino dotedanjega življenja in razodene globoko resnico: Tisto kar iščemo, nosimo v sebi, in to notranje bogastvo lahko podelimo z drugimi.
Čeprav se kdaj zdi, da je altruizem popolnoma neprimeren za današnji materialistično naravnan vsakdan, pa je ta lastnost izraz naše globoke notranje potrebe. Slej ko prej nas pripelje do razmišljanja o tem, kako živimo, koliko smo se pripravljeni posvetiti sočloveku in vsaj za trenutek pozabiti na lastne interese.
Če se vrnemo k uvodnemu simbolnem opisu Vodnarja, lahko dodamo, da je modri starec prispodoba za osebno zrelost in duhovno modrost. Ta nam edina daje spoznanje, da smo med seboj soodvisni in subtilno notranje povezani, da noben človek ni otok povsem zase.