A veste tisto, ko je Joshua Bell, eden izjemnih in vrhunskih violinistov svetovnega slovesa, eno jutro na postaji podzemne železnice zaigral nekaj izjemnih skladb na svojo violino in v ¾ ure neprekinjenega koncertiranja tako rekoč zaslužil le kakšen bežen pogled, kaj šele kovanec …
Prejšnji večer pa je na koncertu v eni izmed eminentnih glasbenih ustanov igral nabito polni dvorani, kjer so bile karte razprodane daleč vnaprej in to po astronomskih cenah …
Vprašanje, ki se mi poraja ob tem je: pa kaj smo ljudje res toliko zatopljeni v delo, v hitenje, v to neskončno tekanje po opravkih, da si zaslužimo denar za golo preživetje in hkrati pozabljamo na vse kar je lepega okoli nas? Je to sploh še življenje? Ali pa nam klasična glasba ne pomeni nič, ji ne znamo več prisluhniti z odprtim srcem in se nam zdi, da le ta spada le še v muzej ali pa služi kot dober izgovor za bogataše, da se imajo o čem pogovarjati po obilnih poslovnih večerjah in snobovskih banketih. Mar kar slepo verjamemo morda le še reklamnim plakatom, ki oglašujejo nek izjemen koncert? Ko se nam enkrat svet hitenja sesuje na glavo in ko izčrpani tempa ne zmoremo več …. ko ga res ne zmoremo več …. ko se vprašamo: Čemu živim? In se nam to vprašanje vsiljuje vsak možen hip in kljub vsem možnim zanikanjem in na prvi pogled razumnim obrazložitvam ne potihne…. Potem se nam ”sluh” za pravo Lepoto že polagoma ostri in ni več daleč trenutek, ko končno ”odkrijemo Ameriko” kot se reče …
In ko nekega dne hodimo po ulicah mesta, od daleč morda zaslišimo prelepe zvoke violine … ne moremo si kaj, da jim ne bi sledili …. in na koncu se znajdemo na ”postaji podzemne železnice” …. si vzamemo čas … in se zalotimo, da pravzaprav poslušamo eno najlepših melodij … Ta Melodija nam ni le polepšala dneva … polepšala nam je vse dni preostanka našega življenja in nam dala vedeti, da smo ….