Znanka vedno interpretira in pojasnjuje dogodke in izkušnje. Moje. Pa od drugih tudi. In potem svetuje, kako bi morali ravnati. No, ona pravi, da samo na glas razmišlja. Lahko, da ji to daje občutek varnosti. Občutek, da obvladuje življenje. Da je le-to predvidljivo, ko je postavljeno v že znani kontekst.
Ne morem ji kaj dosti očitati, saj je dobro zrcalo našega časa. Smo izjemno analitično naravnana družba. Dogodke, izkušnje ali procese skušamo čim bolj predelati in razumeti. Kar je načeloma v redu, saj smo ‘razmišljujoči človek’, ki z vsemi svojimi ‘orodji’, tudi z razumom, skuša dojeti smisel izkušnje. Problem pa nastopi predvsem v naslednjem koraku. Na osnovi analize nekega dogodka, ki se je zgodil ali se pogosteje dogaja, oblikujemo predvidljive korake ravnanja. Tako skoraj za vsako področje življenja obstajajo priročniki, ki peljejo do predvidenega cilja. Ni več veliko prostora za spontanost. Izvirnost. Pristnost.
Dober primer se mi zdi iskanje službe. Kako se boš predstavil pred delodajalcem, predvidiš že prej. Vnaprej razmisliš, kako boš nastopil, kakšno držo boš imel, kako se boš oblekel. Pripraviš vsebino nagovora, obliko stavkov, besedišče, tako rekoč dramaturški lok. Srečanje s potencialnim bodočim delodajalcem je namenjeno le še temu, da čim bolje izpelješ tisto, kar si si začrtal. Si kot filmski igralec, ki mora čim bolje odigrati pričakovano vlogo. A tebe sploh ni tam! Ni te pred delodajalcem, ker si v svojem ‘filmu’, v mentalnem konstruktu, v svoji strukturi, shemi, ki jo moraš čim bolj natančno izpeljati. In s tem si nevede že posejal seme nezadovoljstva. Koliko časa lahko igraš takšno vlogo? Koliko časa lahko igraš, da si nekaj, kar v resnici nisi?
Predvidljivost nam sicer daje občutek varnosti. A s tem si jemljemo ravno tisto, zaradi česar smo to, kar smo. Zaradi česar se ločimo od računalnikov in strojev. Jemljemo si spontanost, inovativnost, iznajdljivost, kreativnost. Postajamo kopija avtomatov – dober si le toliko, kolikor natančno si določeno funkcijo sposoben ponoviti. In tu so stroji v neskončni prednosti.
Na srečo obstajajo izkušnje, ki so za razum uganka. Vsakdo se srečuje z njimi. Ob globokem stiku s sočlovekom, naravo ali lastno dušo. Gre za subjektivne izkušnje, ki so bolj povezane s srcem, kot pa z mislimi. Seveda jih lahko interpretiraš, skušaš logično pojasniti. A vprašanje je, koliko se z besedami to da. Razum ne doseže njihove globine. In takšne izkušnje najbolj premikajo zavest naprej, saj presegajo meje znanega in predvidljivega. Tudi zato so mi še vedno všeč srečanja s prijatelji, brez vnaprej predvidenega cilja. Zato še vedno rad hodim v naravo, ne da bi si zastavljal točno določeno pot, čas in cilj. In zato še vedno rad meditiram.