Za okolico in tudi zase lahko rečem, da živimo v težkih (izzivnih) in nepredvidljivih časih. Življenje za vedno večji del (slovenske) družbe postaja preživljanje iz dneva v dan. Izgubljajo se službe in projekti, širi se brezup in melanholija, tudi prej nasmejani ljudje nosijo vedno bolj mrke in pesimistične maske. Pač realni odzivi na trenutno domače in svetovno dogajanje, ki je vse prej rožnato … Ko poslušam in se pogovarjam z ljudmi, mi je prav težko pri srcu, ko vidim, da izgubljamo upanje, žar in “bojevitost” – nadomestila jih je utrujenost, razočaranje, nekaj malega jeze, predvsem pa neke vrste izčrpanost in nasičenost z neživljenjskimi vzorci delovanja družbe.

Takšno stanje je “stisnilo” tudi mene in večkrat sem razmišljal kakšno držo naj zavzamem glede vsega skupaj? Se enostavno predam, čakam in upam, da se bo kaj spremenilo? Za takšno držo imam dejansko zelo legitimne in realne razloge (obstoječi svet drvi v propad, naj propade, meni se enostavno ne da več – predaja). Lahko začnem vrtičkati in se boriti za lastno preživetje (še bolj agresivno se trudim prodati svoje znanje, storitve in izdelke, za katerimi morda niti ne stojim povsem, ampak jaz in/ali moja družina pač mora preživeti, drugo me ne zanima – strah). Tretja možnost pa je, da se odklopim, zasanjam in pobegnem bodisi v zabavo, šport ali v pozitivno razmišljanje (vse bo dobro, le zaupati in prepustiti se je treba vesolju, ki že ve kaj dela – odklop).

Z lastno izkušnjo vseh zgornji načinov soočanja s krizo, počasi prepoznavam življenjsko držo, ki se mi zdi za današnji čas ključnega pomena. Notranja stabilnost in zavestno bivanje ter delovanje. Čeprav imam(o) ogromno zelo realnih razlogov za malodušje, strah in obup, je po drugi strani toliko bolj pomembno, da poskušam(o) držati in ohranjati svoj notranji tonus (notranji mir, jasnost, občutek za skupnost, disciplino). Ne zaradi kakšnih viteških in romantičnih razlogov, ampak iz zelo preprostih dejstev – ne vemo kaj nas čaka jutri in v prihodnosti. Človeška družba je zelo majava in ko jo bo potrebno postavljati na novo ali drugače, bomo potrebovali vse notranje kvalitete, ki jih premoremo. Zatorej povabilo sebi in vam: držimo svojo notranjo držo, mir, konstruktivnost, srčnost in integriteto. Spodbujajmo te kvalitete in držo pri drug drugemu. Ne samo, ker gre za človeka vredne vrednote, temveč zato, ker se takšen človek dejansko lahko sooča z vedno večjimi izzivi, še posebej tistimi, ki ležijo pred nami. Takšen človek lahko deluje kljub vsem krajam in zlorabam, ki smo jim priča. In nenazadnje, človek z velikim Č in močno notranjo držo morda predstavlja še eno redkih upanj za konstruktiven upor proti stari ter gradnjo nove družbene paradigme. Zatorej … Človek, drži se in ostani buden!

Človek – drži se!