Odkar človek obstaja, je tako ali drugače vpet v naravo. Seveda, saj iz nje izhaja in je njen neločljivi del. A današnji človek je v glavnem nenehno proaktiven in storilnostno naravnan, posledično pa navidezno ločen od nje. Če bi naravo pustili pri miru, če se človek ne bi tako dramatično vtikal v njen ritem, bi samoumevno težila k vzpostavitvi porušenega ravnovesja. Kaj pa človek? Tudi človek je del narave. Si predstavljate, da bi sami sebe pustili pri miru? Da bi se nehali bombardirati z raznimi vtisi, dogodki, obvezami in storilnostnimi zahtevami. In dovolili, da se misli, občutki, čustva sami postavijo na svoje mesto. In dovolili, da se nas dotakne nebo, morje, zelen gozd, igra vetra in trave … Ja. Včasih je prav, če preprosto nič ne delamo. Zdaj je pravi čas za takšen eksperiment.