Znanje do nas prihajajo v mnogih in različnih oblikah: preko ljudi, knjig, medijev in nenazadnje preko vsakodnevnega življenja. Kdaj znanje najbolj posrkamo vase? Prebrano, videno in slišano znanje je za nas izjemno dragoceno, a vseeno menim, da se največ naučimo predvsem iz neposredne življenjske izkušnje. O določenih izkušnjah lahko npr. veliko preberemo, ampak dokler tega ne izkusimo tudi preko našega telesa (fizičnega, čustvenega in miselnega), se to znanje najverjetneje ne bo zasidralo v naši zavesti.
Zato je pomembno, da znanje “začutimo” in izkusimo “na lastni koži”. Izkusiti znanje ne izključuje branja, poslušanja ali opazovanja modrosti življenja okoli nas, ampak bodimo pozorni, da se nas to znanje resnično dotakne – da gre skozi naše celotno telo in ne le kot zanimiva in bežna misel. Namesto nekritičnega sprejemanja znanja, raziskujmo! Na neki točki lastnega raziskovanja, bomo lahko začutili, da sta odgovor in izkušnja postala del nas – četudi začasno in le delno.
Ko določeno znanje resnično dojamemo, bo to začelo žareti preko nas … začutili bomo lahko samozavest in moč, saj smo prehodili določeno pot, da smo ga dojeli in začutili. Ko bomo o tem spregovorili drugim, bo to imelo globlji pomen in vpliv, saj za tem znanjem stojimo in ga živimo na podlagi lastne izkušnje.
Zato je pomembno, da se medsebojno spodbujamo (še posebej mlajše generacije), da razmišljamo s svojo glavo in čutimo s svojim srcem. Da črpamo in živimo na podlagi lastnih izkušenj in ne na podlagi nekritičnega in površinskega sprejemanja “resnic” zunaj nas. Naša resnica naj izvira iz nas samih in naše prehojene življenjske poti – takšnih izkušenj ne rabimo braniti, nihče nam ji ne more vzeti in tukaj je največkrat tudi naše največje darilo, ki ga lahko podarimo svetu: naša lastna prehojena in pristna izkušnja, ki je postala naša življenjska modrost …