Ljudje zelo radi govorimo, razlagamo in sanjarimo … To se mi zdi pomembno za navdih, hkrati pa gre za spolzek teren, v kolikor naših besed ne podkrepimo s konkretnimi dejanji. In če nekaj lahko naredimo, zakaj o tem toliko razlagamo in govorimo, namesto da bi to preprosto naredili?
To misel zapisujem ob morju, kjer sem par dni nazaj govoril s kolegico iz Londona in ji razlagal svoj odnos do plesa. Filozofiji, globini in razumevanja plesa v mojih besedah kar ni bilo konca in kraja, nakar kolegica naredi preprosto stvar … vpraša me: “Bi zaplesal z mano?”. Pod težo vse filozofije sem jo v ples odvodil tako zelo nesproščeno, da sem hitro dojel, kako velika past so lastna pričakovanja, hvaljenje in sanjarjenje …
Govorjenje je ena stvar, živeti in čutiti besede pa je nekaj povsem drugega. Če nekaj govori naša zasanjana glava, to še ne pomeni, da bo temu sledilo tudi naše telo in dejanja. Ta integracija pa je ključna za pristno in konstruktivno življenje. Torej, manj umskega govorjenja in več dejanskega življenja … In to je tisto, kar dela človeka velikega. Dejanja in lasten nenehen trening uresničevanja svojih besed. Takšni ljudje ne govorijo, preprosto naredijo ali se vsaj potrudijo. Kot ples potrebuje dobrega plesalca, tako tudi skupnost potrebuje dobre voditelje, da jo vodijo. Dobre plesalce, kot tudi dobre voditelje, pa začutiš ob konkretnih korakih, ki jih delajo …