‘Najdragocenejše stvari v življenju imaš pred nosom, a jih ne vidiš, dokler ne ostaneš brez njih.’ Verjamem, da je to izkušnja, s katero se je že marsikdo srečal. Šele, ko je nekaj mimo, znamo ovrednotiti njegov pomen. In šele takrat nam pride v zavest, kako dobro bi bilo, če bi si lahko ta pomen ozavestili že prej.
Živimo v času, ko je pomemben podatek, informacija. Tisto, kar pa se skriva za informacijo, kot kvaliteta ali občutek ali neka manj definirana subjektivna vrednost, pa pogosto ne igra večje vloge. A sam sem prepričan, da imajo ravno te, na videz ne tako pomembne reči, močan vpliv v našem življenju in nas določajo kot človeško bitje. V resnici gre za zanimivo vprašanje, ki bi si ga morali občasno zastaviti. Življenje teče, dnevi minevajo in nekoč bomo zaključili to življenjsko popotovanje. Kako živimo? Čemu posvečamo svoj čas in energijo? Kaj ima resnično vrednost zame? Ne glede na okolico, na sorodnike, sodelavce in ostale, ki imajo določen vpliv name. Katere so tiste vrednote, ki mi nekaj pomenijo in za katere bi res šel na konec sveta, kot pravi znana pesem? Včasih se zdi, da vrednote preprosto privzamemo, ne da bi se vprašali, ali so res naše. A ravno vrednote definirajo naš odnos do okolja, način odzivanja, prednostne reči. In nenazadnje, vrednote so tiste, ki nas povezujejo s soljudmi. So torej naše vrednote rezultat stika z lastnimi notranjimi potrebami in hrepenenji, ali privzet konglomerat trenutnih vrednot v družbi? Zahtevno vprašanje. A res ni vseeno, čemu posvečamo pozornost. Predvsem zato, da nam dragocene stvari v življenju ne bi prišle v zavest šele takrat, ko jih več ni.
Pomlad je primeren čas za prevetritev svojih pogledov, prepričanj in vrednot. Zato morda vseeno ne bo odveč, če še enkrat zapišem tisto, že neštetokrat ponovljeno, modro misel lisice v Malem princu: Bistvo je očem skrito, treba je gledati s srcem.