Osebno sem vedno znova presenečen kako izvirne in dovršene maske opazim v pustnem času. Zdi se mi, da je za takšne maske potrebno precej vloženega časa in truda, kar se mi zdi spoštovanja vredno. Ampak ko razmišljam onkraj pusta, se vprašam, koliko časa ljudje vlagamo v izgradnje svojih mask v običajnem življenju? Kakšne maske si ustvarjamo dolga leta z namenom, da bi nas ljudje bolj sprejeli, nas imeli raje in da bi se mi navidezno počutili bolje?
In koliko časa s temi maskami potem igramo različne igralske vloge, pri katerih se vsaj na trenutke zavemo, da to nismo mi sami, temveč so to le neke vrste zaščitni mehanizmi pred zunanjim, največkrat pa tudi pred lastnim notranjim svetom? Zdi se mi, da je največji problem, ko v takšnih vlogah postajamo vedno boljši in izurjeni igralci. Večkrat igramo tako dobro, da razvijemo cel nabor posebnih znanj in izkušenj znotraj te vloge. Ampak če mi nismo ta vloga, ki jo igramo, koliko zares štejejo vsa znanja in izkušnje, ki jih na tak način pridobimo?
Večkrat se spomnim na očetove besede, ki govorijo o šoli življenja – katero znanje in vedenje je resnično potrebno v življenju? In potem si zamislim naslednjo sliko – bodisi v službenem ali prijateljskem pogovoru prejmeš vprašanje: “kaj znaš oz. v čem si dober?” In ti odgovoriš: znam prisluhniti sebi in drugim, sposoben sem lastne refleksije in ustvarjanja lastnega mnenja. Znam biti v stiku z lastnimi čustvi, mislimi in prevzemati odgovornost. Sposoben sem sprejemati tako kritike in pohvale. Poslušam življenje in se nenehno učim iz sebe. Znam živeti …in takšna se mi zdi prava šola življenja, ne igrati nekoga, ampak živeti in se učiti iz sebe…