Imam prijateljico, ki ji umira mama. Zdravniki so ji pred mesecem povedali, da so metastaze tako razširjene, da ji ne morejo več pomagati in da ima pred seboj še mesec dni življenja. Od tega spoznanja naprej jo moja prijateljica obiskuje vsak dan, prinese ji kavo… In mami jo z vedrino vsak dan pričaka sede na bolniški postelji, vesela, da bosta popoldan spet preživeli skupaj, kot že cel mesec, odkar so ji zdravniki prepisali diagnozo smrt. “Vse druge stvari lahko počakajo na kasnejši čas”, pravi moja prijateljica, “ta čas je samo najin”. Pogovarjava se o življenju in tudi o prihodnosti, o prihodnosti, ki ni smrt, ampak življenje, pravi prijateljica. Čeprav ji telo vsled naraščajoče bolezni usiha, je njena bit pripravljena na življenje, kot da globoko v sebi ve, da je neumrljiva, večna.
O takšni zavezanosti duše k življenju razlagajo vzhodne kulture, kakor tudi ezoterični nauk o neumrljivosti duše, o njenem prehajanju iz življenja v življenje in verjamem, da pred fizično smrtjo vsak človek to tudi začuti in VE.
Vsakič ko se bliža ta čas okrog 1.novembra, mi pride v ospredje Župančičeva pesem z naslovom “Veš poet svoj dolg” (pesem je sicer postavljena v nek drug kontekst), ki mene samo nagovarja da vedno znova premišljujem o smislu, namenu, kaj še lahko ponudim življenju v katerem sem tukaj, zdaj. Je to vse kar lahko ponudim svojemu življenju, da bom lahko izpolnila nalogo, ki sem si jo kot duša zadala preden sem stopila na pot te inkarnacije?

P.S. Govorila sem o prijateljici, ki mi je ravnokar poslala sms, da ji je umrla mama.

Kaj še lahko ponudim življenju?

Uredniška misel |