Očitno nismo nikoli dovolj dobri … To je sporočilo, ki ga lahko čutimo preko različnih pogovorov, odnosov in oglasnih sporočil. Preprosto nismo takšni kot naj bi bili, nekaj nam očitno manjka in vedno je nekaj kar lahko naredimo za to, da se spremenimo in postanemo boljši. Ampak tudi ko postanemo boljša verzija samih sebe, to še ni garancija, da smo postali dovolj dobri.
Četudi nam drugi povedo, da nas sprejemajo, to še ne pomeni, da smo sprejeli tudi sami sebe. Zato se še naprej trudimo ugajati, veliko nam pomeni, kaj si drugi mislijo o nas in kako nas sprejemajo. In tukaj menim, da je glavni problem – izvor lastnega občutka biti sprejet, biti ljubljen in pripadati, kar je v bistvu naravna potreba – biti del celote. Težava pa je v tem, da poskušamo pripadati in biti sprejeti, s tem da smo lepši, pametnejši, bogatejši, bolj duhovni … da sebe razvijamo v nekaj kar še nismo. Na nek način se s tem še bolj ločujemo od celote, tekma biti boljši pa se nadaljuje.
Ne spomnim se, da bi kdaj slišal, da podobna pravila veljajo tudi v odnosu do narave. Da bi rekli npr. “Tole drevo ni dovolj dobro, ob njem se počutim nelagodno” ali pa da “ta kokoš nima stila za oblačenje in me sploh ne posluša”. Ljudje smo res hecna bitja in hkrati na smrt prestrašeni, da ne bomo sprejeti. In za to sprejetje smo pripravljeni delati še tako absurdne stvari, kot je kupovanje ljubezni, lepotičenje sebe do nezavesti ter neumorno teženje okolici, naj nas vendarle sprejme …
Družbo in sami sebe smo uspeli prepričati, da smo tako zelo sami in osamljeni. Hkrati pa smo popolnoma pozabili od kje prihaja življenje v nas od vsega začetka. Telo ni le skupek kosti, mesa in kemijskih procesov, oživlja nas zavest, ki sega onkraj naših teles, ima sposobnost čutiti okolico, soljudi in življenje okoli nas. Za zavest bi težko rekli, da ni dovolj dobra in da karkoli potrebuje. Če potrebuje kaj, je to lastno zavedanje in da se osvobodi naših omejujočih predstav o življenju in nas samih. Vsekakor pa ne potrebuje šminke.
Dajmo se že nehati pretvarjati, da smo nekaj kar nismo … smo del tega življenja in primerno ter zelo praktično bi bilo, da se začnemo tako tudi obnašati eden do drugega. Kot delci (lučke) življenja, ki skupaj tvorimo širše življenje. Prav tako se lahko tudi zamislimo nad našo nevednostjo oz. ne ravno visoko inteligenco, da se kot delci življenja borimo in uničujemo med seboj, namesto da bi sodelovali. Hecni smo, ni kaj :)