Ko danes govorimo o življenju, njegovo kvaliteto povezujemo predvsem s skrbjo za zdravje – z različnimi oblikami treninga, ustrezno prehrano in tekočino, ki jo vnašamo v telo. Pred časom sem zasledil raziskavo o dolžini življenja, ki je potrdila, da dlje živijo tisti, ki skrbijo za ustrezno prehrano in se zmerno posvečajo fizičnim aktivnostim. Pričakovano dolgočasno. Je pa presenetila z nečem drugim. Kot ključen element dolgega življenja je raziskava izpostavila mentalno živost in budnost ter sposobnost načrtovanja in razmišljanja o prihodnosti. To pa je pomembna ugotovitev! Življenje je torej dolgo, če ga živiš. Ali drugače: živiš dlje, če ohranjaš živost. Gre predvsem za ohranjanje mentalne budnosti, iskrivosti, radovednosti oziroma žive prisotnosti. Za ohranjanje notranje mladostnosti, ki ni povezana z leti. Takšen odnos prinaša večjo ozaveščenost, posledično pa tudi večjo aktivnost v odnosu do življenja. Zato je tudi vseživljenjsko učenje, če ga razumemo v nekoliko širšem smislu, izredno pomembno.

Vseeno pa je treba opozoriti, da ključ vendarle ni v zunanji aktivnosti, kot bi lahko mislili. Ni pomembno, na koliko delavnicah, seminarjih in predavanjih si že bil. Ni pomembno, koliko izjemnih krajev po svetu si že obiskal. Niti ne gre za to, koliko projektov si že izpeljal. Vse našteto lahko sicer človeka precej izkustveno obogati, a ga po drugi strani ta vihrava zunanja aktivnost lahko tudi oddalji od njega samega. Ključ je v notranji drži. V odnosu do življenja. Predvsem pa v načinu, kako sodeluješ z njim. Ali, kot bi rekel mislec Patanjdžali, gre za ustrezno asano v življenju.

Kot opozarja zgoraj omenjeni epitaf, umreš lahko že veliko prej, preden te pokopljejo. S tem pa se zastavljata dve, skorajda filozofski, zadregi: Je življenje potemtakem res življenje? Je smrt res smrt? Kdo bi lahko to vedel … :)