Pred kratkim sem se s prijatelji pogovarjala o tem, v kakšnem svetu želimo živeti. Mogoče zato, ker si že zelo želim vročega poletja, sem se spomnila na to, kako krasno se mi zdi, da ljudje na morju, v kampu, katerega obiskujem, vedno puščajo kolesa odklenjena. In to tudi dobra, draga kolesa. Znotraj kampa čutijo varnost za svojo lastnino. Potem sem se spomnila, da so mi starši pripovedovali, da je bilo tako tudi pri nas, v našem kraju, ko so bili oni majhni. Vsakdo je lahko pustil kolo zgolj prislonjeno ob zid in ko se je vrnil iz trgovine, pošte ali lokalne gostilne, ga je kolo še vedno čakalo. Če ga slučajno ni, pa je šlo za navihano potegavščino sovrstnikov, ki so ga npr. skrili v bližnji grm. Spominjam se tudi, da je bilo, ko sem bila jaz majhna, ‘normalno’, da si najdeno kapo, dežnik ali kaj podobnega postavil na vidno mesto, kjer je počakalo na lastnika. Kako pa razmišljamo danes? ”U, fino, nov dežnik imam!” Ali še bolj navdušeno, če smo našli dober telefon. Pa ne gre toliko za materialne dobrine. Tako in tako je dobro, če smo nanje nenavezani in nimam nič proti temu, če kdaj zamenjajo lastnika. Gre se za zaupanje in varnost, ki si jo dovolimo čutiti v svojem okolju. In h kateri prispevamo s svojimi dejanji, s svojim zgledom. Kot je povedala sociologinja Darja Barborič Vesel, v svojem nastopu na #2 Vdihnimo Navdih, se otroci in mladi učijo od nas preko zgleda, ne preko tega, kar jim govorimo. Opazujejo naša dejanja. Podala je tudi resnično anekdoto iz šole, ko je neki otrok našel denarnico s 300€ in jo prinesel učiteljici, ter nam zastavila vprašanje: “Koliko posameznikov med nami bi vrnilo 300€ – potem, ko bi se prepričali, da nismo del ‘skrite kamere’?”