Skupina se je posedla okoli prasketajočega ognja, da prisluhne deljenju življenjskih zgodb. Nekaj posebnega, globljega in celo ritualnega je bilo mogoče čutiti v čakajoči tišini in svetlobnih obrisih pomladnega ognja. Zgodbi smo prisluhnili tako najmlajši kot najstarejši, vsak s svojim poslušanjem za določeno kvaliteto v pripovedovanju: pogum, voditeljstvo, transformacija, sodelovanje …
Empatično poslušanje se je spreminjalo v doživljanje in so-čutenje zgodbe s pripovedovalcem. Meje pripovedovanih besed in naših življenjskih izkušenj so bile vedno tanjše, preko izzivov, porazov in zmag v zgodbi smo vedno bolj prepoznavali sami sebe … Izgovorjene besede so v skupini vzpostavile družinskost, povezanost in globoko hvaležnost – za pristnost, modrost in pogum deljenja življenjskih naukov …
Noč je prinesla zavedanje, kakšno moč nosi pripovedovanja zgodb. Začutiti je bilo mogoče praspomin skupnosti, ki jo modrost zgodb bogati, povezuje in varuje. Na vrsti je bilo občinstvo, ki je podelilo kvalitete, ki jih je slišalo v zgodbi – pripovedovalčeve oči so pokazale hvaležnost biti slišan in sprejet. Prav tako radost ob novih pogledih in izraženih občutkih o njegovi zgodbi. Zgodba je bila po-ustvarjena in so-ustvarjena, postala je skupna.
V tistem trenutku se zavem kako veliko moč nosi poslušanje. Poslušanje, ki sega onkraj izgovorjenih besed, poslušanje, ki sliši človeka, njegovo globino in navdih, njegovo bolečino in njegov pogum. S takšnim poslušanjem zgodbe pridobijo svojo moč in bistvo …
Vprašam se, kako lahko prisluhnem tvoji zgodbi, da te zares slišim in se povežem s tabo? In kako bi bilo če zgodbe ponovno pridobijo svojo vrednost in mesto v naših skupnostih? Naj torej prisluhnem tvojim besedam in hvala ti že v naprej za navdih in modrost, ki se skrivajo v njih …