Bolj kot berem razne knjige, ki se spogledujejo z duhovnostjo, nosijo njeno ime v naslovu ali pa iz njih zares veje duh, nekaj globljega. Več kot se udeležujem pogovorov, delavnic, predavanj na temo osebne rasti in razvoja, tega, kako biti v trenutku, se rešiti karme (kot tudi krame … tiste iz omar in predalov, ja), prečistiti svoje telo. Bolj jasno se mi riše skupna nit vsega naštetega. Če se ne osredotočam na razlike, bolj ali manj pravno ali s častjo zaščitene metode, striktne ali bolj ohlapne prakse, izbiro besed … potem nekje spodaj, pod besedami, začutim tisto skupno. Izkušnjo bivanja s tem, kar je, v tem trenutku. Bivanja s svojim celotnim bitjem. Ne razmišljanja o bivanju, pisanja o izkušnji, govorjenja o spoznanju. Resničnega doživljanja, s telesom, umom in dušo hkrati. Pa naj bo to dolgočasenje ob predavanju ali pa navdušeno opazovanje drobnega kalčka, ki je pravkar pokukal na plano v setvenem lončku. Obe skrajnosti lahko intenzivno doživljam. Lahko intenzivno doživljam bolečino, strah, odpor, jezo … to pomeni, da jo občutim v sebi, opazujem, sprejemam, sem z njo. Eni avtorji pišejo, da jo s tem integriram v svojo osebnost, v svojo izkušnjo. Drugi pravijo, da jo sprostim, da gre svojo pot. Tretji svetujejo, da se pogovorim z njo, jo vprašam, zakaj je tu. A vsem nam je važno, da jo opazim, opazujem, doživim.
Naj bo potem moje Življenje zgolj opazovanje dogajanja znotraj in zunaj mene? V čem bi bil smisel opazovanja pretežno nezavednih, avtomatskih ali naučenih reakcij? Morda je smisel v tem, da se lahko ustavim in na situacijo ne re-agiram avtomatsko, temveč se odzovem po presoji v tistem trenutku. Preseči moram torej svoj – sicer za osnovno preživetje zelo koristen – mehanizem sklepanja in delovanja na osnovi preteklih izkušenj ter znanja. Ko uspem preskočiti mehanizem sklepanja na osnovi preteklosti, se lahko odprem za paleto možnosti, do katerih lahko dostopam Zdaj, preko intuicije in kreacije, ustvarjalnosti. Ljudje smo ustvarjalna bitja, vsak dan in v vsakem trenutku ustvarjamo lastno realnost, lastno počutje. Ustvarimo lahko tudi vsak trenutek nove odzive na situacije. Če se zares zlijemo z njo, jo doživimo z vsem svojim bitjem. Tako ustvarimo svojo izkušnjo, v vsakem trenutku znova.
Za skrbi prihodnosti in obžalovanja preteklosti sploh ne ostane prostora. Trenutek in svet postaneta naše platno, igrišče, oder.
Takoj, ko sprejmemo odločitev ZA – za doživljanje, sprejemanje, odzivanje, … za Življenje.