Ste kdaj opazovali otroka, ki se igra hišna opravila? Kuha, pospravlja, sesa, pometa … Dejavnosti posveti vso svojo pozornost in uživa v njej.

Pa odrasli? Pogosto takšna opravila jemljemo kot nujno zlo, breme, nekaj, kar je treba opraviti, čim hitreje, da se bomo lahko posvetili zabavnejšim ali prijetnejšim opravilom. Kaj to povzroči? Da delamo z naglico, želimo čim hitreje končati, z mislimi smo že pri naslednji aktivnosti, katere se veselimo, delo se nam vleče. Če bi se ustavili in prisluhnili svoji notranjosti bi najbrž ugotovili, da smo pod stresom, nesproščeni, nezadovoljni. In če spremenimo pogled na stvar? Če pozabimo na čas, na vse, kar nas še čaka, na to, da se mudi, …? Če se zares posvetimo dejavnosti in se odločimo uživati v njej? Naredite poskus. Sama lahko na ta način zares uživam. V miru – opažam, da gre poleg tega, da čistim, za čas, ki ga posvetim sebi, temu, da sem v notranji tišini, svoje misli usmerim na dejavnost samo, morda si kaj zapojem ali predvajam glasbo, ki mi je všeč. Tako se prav veselim zaspanih, mirnih popoldnevov, ko bom spet ‘brkljala’, kot temu rečem. To je popoldan, ki si ga vzamem zase, med tem pa še uredim dom, vnesem svežino, kaj spečem, … Preizkusite in povejte, če deluje tudi za vas.