Ko razmišljam o življenjskih ali družbenih izzivih, moje misli najprej tečejo takole: “Odgovor na izziv A je takšen… ampak če je temu tako, potem določene druge stvari ne drži nujno… kako potem? itd.” In takšen miselni ping-pong postane kmalu prezahteven in preveč kompleksen, da bi sploh našel nek odgovor. Zavem se, da glava preprosto “melje” in razmišlja – nenehno. Prav tako, da je moje razmišljanje vezano na moje pretekle izkušnje (kar sem prebral, slišal, izkusil) in je v tem smislu precej omejeno saj izhaja iz moje preteklosti.
Da lahko pogledam na stvari in izzive na drug način, se osredotočim na doživljanje okolice in vprašanj s srcem. To mi predstavlja čisto nov način dojemanja iste stvari. Postavi me v sedanji trenutek, preusmeri pozornost stran od glave in preteklosti. S tem se mi odpre dojemanje sedanjega trenutka in posebna nova kvaliteta: v sedanjem trenutku ni preteklosti – in na izzive lahko pogledam iz prostora kaj je možno tukaj in sedaj, kaj je možno za prihodnost? Tako zame, kot za družbo okoli nas.
Kolikokrat si rečemo, da je potrebno zaključiti z našo preteklostjo in iti naprej? Menim, da je ravno prisotnost v srcu pot naprej. Ko srce najde pot, lahko uporabi vse pretekle izkušnje uma in ustvari nekaj povsem novega.
Matej, bom nadaljevala kar z vašim globokim stavkom; »Ko srce najde pot,«, ko si je pot utrlo skozi naše zgodbe, naše zamere, naše obsojanje..In vendar sva lahko spet pri Vaši že letos omenjeni temi – v srcu se znajdemo, ko začnemo odpuščati, in nič prej. V srcu se znajdemo, ko se začenjamo spominjati, da smo v bistvu dobri mi in vsi ostali tudi.
Šele z resničnim odpuščanjem se srce začne odpirati, in nam omogoča začutiti drugačno »resničnost« kot je ta, ki smo jo zaznavali le z našimi mislimi, ki vse rojevajo le preteklost in nam jemljejo moč za napoj topline sedanjosti.
Spoštovani Matej!
Vaša teorija »srca« je nekoliko napačna zato kot ugotavljam, ker če se človek ravna po svojih občutkih odnosno reagira na osnovi srca, lahko kmalu zaide v težave, ker vidi samo sebe in za svoje nezadovoljstvo in napake najraje krivi druge, ker srce je simbol ega, se ob nezadovoljstvu pojavi jeza in sovraštvo, kar spodbuja srčni utrip in možgani več ne morejo mirno in trezno razmišljati ko v takšnem stanju oseba s srcem, naredi še dodatne napačne poteze, čemur pravijo dejanje ali poteza brez razmišljanja!
Človek ne bi bil pravi človek, če ne bi imel in uporabljal svoje trezne možgane!
Zamislite si pravno državo in sodnike, ki sodijo s srcem, kam bi takšna država prišla, dalje sigurno ne kot Slovenska!??
Spoštovani g. Konrad, hvala za napisano in z vami se strinjam do neke ravni. Bi pa k temu dodal, da je pomembno kaj razumemo in dojemamo pod čutenje srca in uporabo treznih možgan. Čutenje srca, predvsem čustev lahko nekdo razume kot manjvredno oz. nevarno, nekdo drug pa v srcu prepoznava globine etike in vrednote, ki presegajo še tako trezne možgane. Na drugi strani nekateri uporabljajo svoje možgane dokazovanje svojih lastnih paradigem, drugi pa kot orodje sodelovanja, povezovanje in odpiranja novih idej, širjenja zavesti. Se pravi, da morda ne gre toliko za “napačne” ali “pravilne” teorije, ampak za to, da imamo različne pogleda na človeka in življenje. Sam se mnenja, da je povezanost in integracija srca in uma zelo pomembna in ključna za današnji čas.
Lep pozdrav