Panta rei. Je nekoč vzkliknil Heraklit. Sprememba je res edina stalnica življenja. A smo ljudje kot razumska bitja nagnjeni k fiksaciji izkušenj. Kar je sicer koristno za lažje soočanje z novimi izzivi. Če le uspeš ‘spustiti’ preteklost iz lastnega miselnega sveta in v svoj vsakdan vključevati predvsem pridobljena spoznanja. Življenje se namreč nenehno spreminja. Žal pa se človek pogosto zatakne v preteklosti ali celo v še neobstoječi prihodnosti – obtiči v nekem lastnem domišljijskem svetu. A nesprejemanje sprememb pomeni nesprejemanje bistva življenja.
Je pa res, da sprememba pogosto prinaša negotovost. In kot razumsko bitje, ki želi voditi, nadzorovati lastno življenje, to precej težko sprejmemo. Namreč, ob tem, ko zelo dobro veš, kaj zapuščaš, v resnici nikoli z gotovostjo ne veš, v kaj vstopaš. Poleg tega spremembe zahtevajo prilagajanje novim pogojem, novim okoliščinam in spoznanjem. Za povrh pa vsaka sprememba ne pomeni nujno tudi razvojnega koraka naprej. A vse to ne bi smel biti razlog, da obtičiš, oziroma se zatakneš v navidezno stabilnem svetu, izgrajenem na prepričanjih preteklih izkušenj. Sicer bi lahko z neke širše perspektive rekli, da je vsaka izkušnja na koncu koncev pozitivna stvar, a bi to vendarle bila preveč absolutistična trditev.
Moram priznati, da mi ni prijetno srečati znanca, videti trgovko na blagajni, bankirja ali na primer šoferja avtobusa, ki brezizrazno zre v življenje. Ko težko vidi iz svojega metalnega kokona in je prijaznost zgolj priučeni avtomatizem, natreniran pred službenim ogledalom. Vsekakor ima vsakdo pravico živeti tako, kot želi. Poleg tega, živimo v času veliki izzivov, ki grenijo življenje. A sam sem raje okrožen z ljudmi, ki imajo žive oči in za njimi živega duha. Pa tudi, če niso vedno nasmejani. Pomembno se mi zdi sodelovati z življenjem. In po svoje tudi zaupati vanj. Ne glede na to, kakšne izzive in okoliščine prinaša vsak novi dan.