Zgodilo se je na podzemni železnici v Londonu. Sedim na vlaku, ko me oblije občutek jasnosti, miru in prisotnosti. Tisti trenutek ozaveščenosti, da sem lahko tukaj in zdaj, ko se lahko prepustim, da življenje preproste teče skozi mene. Uživam… a po minuti sežem po svoj pametni telefon in si začnem zapisovati tok občutij in misli … še kdaj sem se želel spomniti na ta trenutek – kot npr. ta vikend.
Sporočilo samemu sebi
»Te besede zapisujem jaz in so namenjene meni. Če to bereš, vedi, da sem popolnoma zavesten o zapisanem … Prosim, treniraj in razvijaj se kot človek. V sebi imaš ogromen potencial. Svet potrebuje močne ljudi in ti nosiš to esenco. Bodi pozoren in treniraj. Bodi zdrav (jej zdravo in bodi zavesten v svojem življenju). Soočal se boš s trenutki osamljenosti, ampak tudi to je prostor treninga. Ko boš prišel nazaj med ljudi, boš prisoten in miren. Nič od tega ti sicer ni potrebno narediti. Ampak ker si ozaveščen, imaš možnost, da uresničiš svoje potenciale. Sledi svoji poti, korak za korakom. Začenši s sedaj. Hvala ker si ti Ti«.
Ko te besede še enkrat prebiram, čutim, da lahko veljajo še za koga in zato jih tudi delim. Meni so v navdih v trenutkih, ko je potrebno biti bolj pozoren in se iz danega trenutka naučiti kar se lahko. Takrat še toliko bolj šteje lastno sidrišče in močan notranji navdih. Ker z njim lahko na težke trenutke pogledamo drugače, lahko jih transformiramo, se od njih učimo in rastemo. Včasih se izkaže, da so naši najtežji trenutku tudi naše največje darilo. Ne samo za nas same, temveč tudi za druge, saj s preseganjem sebe verjetno spodbudno delujemo tudi na okolico. Pot ni in večkrat ne bo lahka, ampak še vedno smo mi tisti, ki zbiramo perspektivo na naše notranje in zunanje dogajanje. Je pa res, da poleg notranjega navdiha včasih pomagajo tudi najpreprostejše stvari, kot je npr. dober in dolg spanec … preverjeno :)