Poznate tisti neprijeten občutek v nedeljo popoldan, ko te že stiska, ker imaš naslednji dan šolo ali službo? Ali pa, ko te že nekaj časa pred zaključkom počitnic popade nemir in začneš preračunavati, koliko dni ti še ostane? To lahko spremeni nedeljo v zelo tečen dan in precej zamori počitnice.
Pred časom sem imel zanimiv pogovor s parom, ki razmišlja, da bi si kupil enega od tistih varovanih stanovanj, kjer je vedno v stavbi prisotna medicinska sestra, kjer pripravljajo hrano za vse, itd. Da bosta na stara leta na varnem. Lahko bi rekel, da modro razmišljata, če ne bi bilo dveh malenkosti: nimata še svojega stanovanja in stara sta nekaj čez trideset let. Še niti pošteno zaživela nista?!
Moram omeniti, da so me tokrat k pisanju spodbudile novoletne lučke. Spet jih postavljajo po mestu. Reklamni oglasi spet ponujajo izjemna božično-silvestrska doživetja. In spet bodo tu občutki sladkega pričakovanja nečesa, kar naj bi se zgodilo. A realnost je pogosto drugačna od pričakovanj.
Tako prihodnost, kot tudi preteklost, obstajata samo v našem razumu. V resnici pa ju ni. Preteklost je zgolj zapis spomina, prihodnosti zgolj predvidevanje. Večinoma pa ljudje živimo ravno za prihodnost. To niti ne bi bilo nič slabega, če nas ne bi obenem oddaljilo od realnosti, od okolja, od soljudi. In na koncu od nas samih. Vedno mi je zanimivo opazovati, kako otrok doživlja življenje. Skoraj vsak trenutek je svojevrstno doživetje, saj polno doživlja trenutek sedanjosti. Se ne obremenjuje s prihodnostjo, ki je sploh še ni, in ni obremenjen s preteklostjo, ki bi mu krojila prepričanja. Spomnim se, da je bila zame še pot v vrtec ali šolo pogosto prava dogodivščina.
Edini kraj, kjer je življenje realno, kjer se zares odvija, je tukaj in zdaj. Zato sta tudi sreča in izpolnjenost možna le v tem trenutku. In če te tukaj ni, če si nekje v predstavah, v domišljiji prihodnosti ali preteklosti, ti bo sedanjost uhajala! Kot pesek bo spolzela skozi prste. In nekega dne boš pisano pogledal, ko te bo blagajničarka naslovila z gospod ali gospa. Ali se boš presenečeno zavedel, da so otroci že odrasli, ti pa ne veš, kdaj se je to zgodilo. In boš v ogledalu namesto sebe zagledal neko drugo, starejšo osebo. Življenje je teklo, tebe pa ni bilo zares zraven. Ker si bil nekje v navideznem svetu prihodnosti.
Prepričan sem, da življenje ne postaja bolj polno s tem, da ga napolniš z načrti in si v prihodnosti naložiš veliko obveznosti – potovanj, dogodkov, praznovanj. Temveč s tem, da živiš tukaj in zdaj. Da si ta trenutek napolniš z vsebino, ki ti je pomembna in te navdihuje. Da zdaj, danes, narediš ustrezen korak, ne pa, da spremembe projiciraš nekam v domišljijsko prihodnost. Tukaj so dragoceni ljudje, tukaj so dragoceni trenutki, ki polnijo življenje. Tukaj in zdaj se nabirajo nova spoznanja in izkušnje. Ko si to ozavestiš, pride pravo olajšanje. “Nič ni pomembnejšega od današnjega dne”, je zapisal Goethe. In zelo dobro je vedel, o čem govori.