“Kaj je zate lepota?” je bilo prvo vprašanje, ki sem ga prejel, ko smo pričeli pogovor o lepoti. Lepota je zame nekaj kar me navdihne, kar me spomni na globino življenja, mi daje občutek harmonije in spodbuja dojemanje sveta v smeri spoštovanja, sprejemanja, poslušanja, videnja … Lepota, ki jo lahko zasledimo v knjigah, v umetnosti, arhitekturi pa tudi v medčloveških odnosih. Tista žlahtna lepota, ki jo težko opišeš, ampak jo bolj čutiš kot odtenek upanja, navdiha, nasmeha. Čeprav je lepota subjektivna, sem vseeno mnenja, da predstavlja univerzalno potrebno človeka. Lepota kot ideal in vrednota, ki nas spomni, da imamo poleg praktičnih, fizioloških potreb, kot sta spanje in hranjenje, tudi duhovne in moralne potrebe.
Danes žal lepota kot vrednota izginja iz našega sveta. V ospredje je prišla uporabnost – uporabnost izdelkov, zgradb, ljudi, uporabnost partnerjev… tudi umetnost postaja uporabna blagovna znamka, ki želi z drugačnostjo in posebnostjo pridobiti čimveč pozornosti ne glede na njeno vsebino. Včasih je bila lepota bolj cenjena vrednota kot uporabnost in je predstavljala neke vrste ravnotežje, navdih in celo zdravilo ob življenjskih tegobah. Danes smo jo uspeli zreducirali na uporabnost in jo skušamo čim bolje uporabiti za doseganje specifičnih ciljev: boljša prodaja in večja pozornost.
Ampak če se iskreno vprašamo: kakšna je uporabnost ljubezni, prijateljstva, vere? Kakšna je uporabnost lepote o kateri govorimo? Njena uporabnost (če že uporabimo za izraz) je v njeni večnosti – v navdihu in upanju, ki ga žari. In ravno ta žar je tisti, ki spreminja mnoga življenja. Spominja, zbuja tisto nekaj v nas, da pogledamo na življenje z drugimi očmi, da vidimo odnose drugače, da iz sebe izvabimo najboljše in najbolj plemenito – spomni nas smo duhovna bitja. Da, lepota je še kako pomembna in pomembno je da jo gojimo in ustvarjamo – zase in za druge.