Verjetno ste že slišali za zgodbo o dveh volkovih, ki jo dedek plemena Cherokee pripoveduje svojemu vnučku. Zgodba govori o nenehnem notranjem boju znotraj nas samih, med hudobnim in dobrim volkom, kjer na koncu zmaga tisti volk, ki ga hraniš. Vprašanje, ki se poraja je: kako hraniti dobro, svetlo v nas? Ob vseh izzivnih okoliščinah zunaj nas, predvsem pa ob vseh glasovih in mislih znotraj nas (ki so lahko tudi posledica zunanjih okoliščin): “Nisem dovolj dober/a, ne zmorem, brezupno je, ko bi le, ko bom” itd.
Kaj lahko naredimo? Se morda odgovor skriva v sedanjem trenutku, kjer se lahko vedno znova odločimo, da nahranimo dobrega volka? Z vsako naslednjo mislijo, besedo, korakom, zdravim grižljajem, zavestnim dihom? Kajti sedanji trenutek je naš in je, tukaj in zdaj, tisto kar imamo. V njem se skriva naša moč odločitve, volje in usmeritve. V tem trenutku se odločamo katerega volka bomo hranili, katere so tiste kvalitete, ki jim namenjamo pozornost in se bodo razvijale v nas. Vedno nam ne bo uspelo, da bi hranili samo dobrega volka, ampak takrat se vedno znova vrnemo v sedanji trenutek in se odločimo znova. In ko je takšnih zavestnih trenutkov vedno več, bomo ugotovili, da je dobrega volka vedno lažje hraniti, saj smo z njim postali dobri prijatelji in sopotniki.