Če na življenje pogledamo kot na veliko popotovanje, se na poti morda vprašamo kam sploh gremo? To vprašanje nas bodisi vznemiri, ker nanj (še) nimamo odgovora ali pa nas pomiri ob zavedanju, da je življenje daljše potovanje, kjer tudi sami izbiramo smer in poti po katerih bomo hodili oziroma živeli.
Ko razmišljamo v življenjskih smereh, pogosto razmišljamo naprej kratkoročno: kam danes, jutri, letos? … in manj dolgoročno: kakšen človek bom in v kakšnem svetu bomo živeli čez 10, 20 let? Velik izziv današnjega časa in družbe je, da razmišljamo zelo kratkoročno. Kaj si želim ta trenutek ali kaj bomo naredili v tem 4 letnem mandatu? Lahko bi rekli, da kratkoročnost popravlja kar trenutno vidi kot nedelujoče, medtem ko dolgoročnost gradi stabilnost z vizijo na dolgi rok.
Fizično in materialno življenje je minljivo, to pa ne velja tudi za življenje v smislu zavesti in inteligence, ki sega onkraj minljivega. Če se ustavimo in zavemo polnosti Življenja … človeška rasa, svet narave, živalski svet, svet atomov in kvantnih delcev, vesolje – vse to prežema večna živost, ki ji lahko rečemo življenje. Morda o tem težje razmišljamo, lahko pa to lažje začutimo. Sam čutim, da je življenje v tem smislu usmerjeno v dolgoročnost, medsebojno povezanost, medsebojno sodelovanje in nenehno raziskovanje ter učenje.
In ko na življenje pogledamo celostno in dolgoročno, je včasih dovolj le majhna sprememba stopinje smeri v katero hodimo, da popolnoma spremenimo prihodnost našega življenja in prihodnjega razvoja družbe. Verjamem, da sta vesolje in narava zelo inteligentna in medsebojno povezana sistema. Inteligentni naj bi bili tudi ljudje, le da tega še nismo dokazali. Usmerjenost v dolgoročnost bi bila vsekakor ena pomembnejših potez človeštva v to smer … in potovanje vredno naše pozornosti