Življenje – beseda, ki zbudi nešteto asociacij. Polno je radosti in sladkosti, pa tudi žalosti, razočaranj. Dozdeva se kot dinamičen tok, poln živosti. Če s površine pogledamo malo globlje, lahko v tišini samega sebe spoznamo, da je naše življenje pravzaprav iskanje nečesa nespremenljivega, večnega. Morda je to sreča, ki bi jo radi izkusili, izpolnitev notranje slutnje po harmoničnih odnosih, morda kaj drugega… Najpogosteje pa življenje in stabilnost povezujemo zgolj s svojim fizičnim telesom in svojo podobo, ki jo uzremo v ogledalu. Sprejmemo ga kot svojo resničnost, se poistimo z njim in navežemo nanj.
In vendar enkrat pride čas, da se od tega življenja poslovimo. Takrat se hočeš, nočeš moramo od-vezati od življenja na fizični ravni, zapustiti vse svoje imetje, prijatelje. To je čas, da vpotegnemo življenjske izkušnje in nadaljujemo svojo pot nekoliko drugače. Ob besedi smrt nas največkrat oblije občutek tesnobe in nelagodja. Bojimo se je, ker jo dojemamo kot nepreklicni konec našega obstoja, kot razblinjenje v nič. Znane so zgodbice in predstave o strašljivi Smrti s koso.
Vendar pa smrt ni nekaj česar bi se morali bati. Ezoterijski viri omenjajo posebnega devo, ki nas takrat obišče – imenujejo ga angel smrti. To skupino dev uvrščajo med deve povezovalce in skrbnike. Njegova naloga je, da nas popelje skozi prehod iz fizične v notranje ravni bivanja, nas ponotranji, pomiri ter obda s spokojem. Kot bi nam podal roko in pomagal preiti v transcendenco. Ob notranji izkušnji tega deve se na obrazu umirajočega pogosto zariše posebna milina.
Pravzaprav je smrt začetek nečesa novega, odpira se nov svet, ki ga nismo poznali za časa življenja. Po mnogih duhovnih tradicijah gre le za prehod iz ene oblike življenja v drugo. Ljudje, ki so bili klinično mrtvi in so jih ponovno obudili v življenje, opisujejo smrt kot nekaj veličastnega, vzvišenega, radostnega. Pripovedujejo o tunelu, na koncu katerega se pojavi prečudovita luč, obliva jih božanski mir. Švicarska zdravnica Dr. Elisabeth Kübler – Ross, ki je svoje življenje posvetila raziskovanju procesa umiranja, pravi: “Takšna smrt, o kateri bi nas radi prepričali znanstveniki, v resnici sploh ne obstaja. Smrt je kratko malo izstop iz fizičnega telesa – prav tako, kakor se metulj izvije iz svojega zapredka.”
PRERAJANJE ŽIVLJENJA
Victory Ag
Sonce zvečer zaide in zjutraj zopet vzide, jeseni življenje zamre in se spomladi spet obudi, pšenično steblo odmre, iz semena ponovno zraste novo življenje. Življenje narave poteka v nenehnih krogih rojevanja in umiranja. Vprašanje: “Kako pa je z nami?”, se vsiljuje kar samo od sebe. Smo tudi mi del sveta, ki se kot ogenj “nenehno prižiga in ugaša”, kot pravi grški mislec Heraklit? Smo tudi mi kot posamezniki del nenehnega kroga rojstev in smrti? Nauk o reinkarnaciji pravi, da smo. Po njem del nas ne umre zares, temveč preživi fizično smrt in se čez čas ponovno rodi, v novi podobi, v novih telesih.
Na Vzhodu je nauk o reinkarnaciji skoraj sam po sebi umeven, vendar pa ni povezan le z Vzhodom oziroma z budizmom ali hinduizmom, kot pogosto napačno mislimo. V nauk o reinkarnaciji so verjeli nekateri stari Grki kot so slavni Pitagora ter Sokrat in Platon. Prisoten je bil v zgodnjem krščanstvu, pa tudi v judovstvu. Pozneje so se znotraj obeh religij občasno pojavljali tovrstni pogledi, sam nauk o reinkarnaciji pa se je ohranjal tudi v raznih skrivnih združenjih kot so Prostozidarji in Rožni križarji. Raziskave zadnjih let kažejo, da je sodobnemu človeku misel o prerajanju iz življenja v življenje blizu, saj vse več ljudi verjame vanj ali pa vsaj dopušča možnost obstoja tega pojava. K temu je v dobršni meri prispeval razvoj posebnih hipnotičnih in nehipnotičnih postopkov (tako imenovane regresije), s pomočjo katerih naj bi bil mogoč vpogled v pretekla življenja, pa tudi razne raziskave v tej smeri, ki se zadnje čase kar vrstijo.
Sam izraz reinkarnacija izvira iz latinskega reincarnare, kar pomeni ponovno utelešenje. Gre torej za nauk, po katerem del nas ne umre, temveč se znova in znova rojeva v drugem telesu, v drugem času in okoliščinah. Človek je namreč po mnogih duhovnih tradicijah in filozofskih sistemih večplastno bitje. Njegovo zunanjo plat predstavljajo fizično in bioenergijsko telo ter duševnost in razum, notranjo plat pa duhovno jedro, srčika, ki nas oživlja, omogoča zavedanje in je vir najplemenitejšega v človeku. Zunanja plat je minljiva, medtem ko je duh oziroma duhovno jedro neuničljivo, večno, trajno. V pesnitvi Bhagavadgita lahko preberemo: “Ranljiv ni niti ni gorljiv. Ne zmoči se ne posuši. Povsod navzoč, nespremenljiv, enak, večen, negibljiv.” To duhovno jedro, ki ne umre, se torej po določenem času ponovno rodi in nadaljuje svojo pot skozi življenje.
Večna modrost in ezoterika pravita, da je reinkarnacija pravzaprav postopek, ki nam omogoča učenje in s tem evolucijo. V svojem življenju naj bi se naučili izražati skrite notranje potenciale kot so pravičnost, duhovna ljubezen, razumevanje, kreativnost, samozaupanje, vztrajnost, volja. To so namreč kvalitete, ki jih nosimo v sebi, v glavnem pa niso izražene. Skozi krog nenehnega rojevanja in umiranja naj bi postopoma spoznavali svojo duhovno naravo in tako vse bolj živeli iz nje ter postajali ne zgolj materialno, temveč tudi duhovno bitje.
Zakaj ne poznamo svojih prejšnjih življenj? Sokrat pravi, da preden se ponovno rodimo “pijemo iz reke pozabe”. Smisel pozabe je, da v novo življenje vstopamo miselno in čustveno neobremenjeni z našimi preteklimi dejanji, kar omogoča, da na novo zgradimo svoj odnos do sveta, da zares na novo zaživimo.
Da pa bi vse potekalo pravično, je proces ponovnega rojevanja in umiranja tesno povezan z zakonom karme ali zakonom vzroka in posledice, ki pravi: “Kakor seješ, tako žanješ”. Po njem se posledice naših dejanj v končni fazi vedno vrnejo nam samim. Tako je naše življenje naše lastno zrcalo, v katerem lahko vidimo svoje napake.
Ko v praktičnem življenju uresničimo svoje duhovno bogastvo in tako zaživimo kot duhovno jedro in ko odpravimo posledice naših napačnih preteklih dejanj, postanemo mojstri življenja, mirni in čisti v sebi kot gorsko jezero. Takrat se krog rojstev in smrti ustavi in človek zaživi neizmerno svobodo ter notranjo izpolnjenost.