“Vzgoja gotovo nima nobenega smisla, če ne pomaga razumeti neizmernega prostranstva življenja v vseh njegovih odtenkih lepote, bolečine in radosti. Njen cilj je razviti takšno inteligenco, ki je sama sposobna iskati odgovore na vprašanja, ki jih zastavlja življenje. Ne posnemati ampak sami zase odkrivati.” To so besede velikega učitelja Krišnamurtija, ki je posvetil velik del svojega življenja prav učenju mladih.
Razmišljanje o težavah in izzivih vzgoje otroka, s katerimi se srečujemo vsak dan tako starši kot vzgojitelji in učitelji, me je pripeljalo do vprašanja odnosa med starši in otroki, kot tudi do vprašanja potreb otroka in kako se te spreminjajo skozi faze njegovega odraščanja. In kakšni bi naj bili ti odnosi in okolje, ki bi vzpodbudno vplivalo na razvoj otrokovih potencialov? Navodil v obliki recepta seveda ni, ker je življenje z vsemi svojimi izraznimi načini preveč pestro. Lahko smo le pozorni na določene vrednote, s katerimi postavimo okvir znotraj katerega se razvija otrokova vsebina in njegov odziv na življenje. Starši smo tisti, ki nadomeščamo otrokovo duhovno jedro v prvih letih razvoja. Smo kot topla greda, ki nudi ugodne pogoje in varnost za razvoj mladega bitja. Predstavljamo njegov prvi stik s svetom. Stik, ki se razvija in spreminja skozi evolucijo notranje dinamike odnosov. Zato ta odnos nosi še posebno težo odgovornega ravnanja.
Pa si poglejmo nekaj osnovnih, poenostavljenih modelov odnosov staršev do otrok in njihovo transformacijo skozi čas:
»RIBJI« model – model preteklosti
Starš je »LASTNIK« otroka in vanj neselektivno prenaša le svoje lastne miselne vzorce. S tem ga pogojuje in omejuje njegov razvoj.
»PREHODNI« model – model sedanjosti
Pretirano svobodnjaška vzgoja. Otrok odrašča sam z namenom, da se čimprej osamosvoji. Prezaposleni starši svoje otroke razvažajo po tečajih in prepuščajo vzgojo institucijam pa tudi cesti, TV-ju, računalniku. Posledice je, da otrok odrašča v pomanjkanju varnosti, ljubezni, je nesiguren, agresiven, zmeden in ne razvija občutka za vrednote kot so sočutje, odgovornost, vztrajnost in volja ter kreativna ustvarjalnost.
»VODNARSKI« model – model prihodnosti
Odnosi se razvijajo skozi faze. Zanj je značilen nenavezan iskren odnos, ki upošteva spremenljive otrokove potrebe, sposobnosti in avtonomijo.
Otroku se pušča toliko svobode, da se lahko uči na lastnih napakah, da si pridobiva lastne izkušnje in z razvojem sprejema odgovornost za posledice svojih dejanj. Posledica takšnega odnosa je, da otrok zrase v sočutno, odgovorno, ustvarjalno bitje, ki se je sposobno samostojno odločati in se soočati s posledicami svojih dobrih kot tudi slabih odločitev.
Osnovni pogoji za razvoj pozitivnega odnosa do življenja in pravih vrednot, kot jih vidi ezoterika, so:
Ozračje LJUBEZNI, ki izključuje pogoje za pojav slepila strahu (ki ločuje, omejuje in pogojuje primerjanje in tekmovalnost). To ozračje ljubezni ni sentimentalno temveč temelji na prepoznanju otrokovih realnih sposobnosti in spoštovanju otrokove individualnosti (nismo vsi enaki), na občutku odgovornosti, odsotnosti sprejemanja prehitrih zaključkov, predvsem pa temelji na sočutju, ki je posledica prepoznavanja kompleksnosti in težavnosti življenja. V pomoč pri prepoznavanju otrokovih sposobnosti bo razvoj novih ved, kot so: ezoterična psihologija, ezoterična astrologija ter znanje o zgradbi človekovih teles (z osnovami teh znanj vas seznanijo na Duhovni univerzi). Ljubezen vedno vzpodbudi tisto iskro dobrote, ki je skrita v globini človeškega bitja.
Ozračje POTRPEŽLJIVOSTI, v katerem otrok postane iskalec luči znanja in raziskovalec svojega okolja, ve, da bo na svoja velika in mala vprašanja dobil odgovore in v katerem ni naglice in hitenja, ki imata za posledico stres in umikanje, neodločnost in razvoj napačnega odnosa do vrednot življenja in sta seme za razvoj živčnosti in razdražljivosti v kasnejših letih.
Ozračje UREJENEGA DELOVANJA in RITMA, v katerem so že majhni otroci sposobni prevzeti določene naloge (predvsem s posnemanjem staršev) in odgovornost za izvedbo tistih, ki so primerne za njihovo starost. Posledice takšnega ozračja so, da se otroci naučijo prvih korakov odgovornosti, ki z razvojem prerase v odgovornost za okolje.
Ozračje RAZUMEVANJA pomeni, da poskušamo razumeti vzroke in motive za otrokovo delovanje (tudi če se ne strinjamo z njim) in ga usmerimo v določeno dejavnost, skozi katero bo lahko zadovoljil svoje potrebe. Posledica pravilnega razumevanja je, da bo otrok, ko odraste, tudi sam lahko razumel, ker je bil razumljen. Otrok je »aktivna inteligenca«, ki je v nenehnem gibanju. Starši s pozornostjo, doslednostjo in ljubeznijo, ter v ritmu to bitje usmerjamo v njegovi rasti v pravilen odnos do sebe in do drugih kraljestev narave.
V posameznih otrokovih obdobjih je večji povdarek na razvoju določenih potreb. Nekatere med njimi so stalne in so značilne za vsa obdobja: hrana, ljubezen in razumevanje.
Druge se spreminjajo v odvisnosti od ritma razvoja teles osebnosti – ciklus zajema obdobje približno 7 let.
Do sedmih let je povdarek na razvoju fizično-eterskega telesa in zavesti o telesu. Razum sprejema informacije preko razvijajočih se peterih čutil (vid, tip, okus, sluh, vonj). Razvija se sposobnost opazovanja, hitre odzivnosti in fizične koordinacije. V tem obdobju otrok potrebuje predvsem gibanje, fizično varnost, toplino in ritem ter možnost raziskovanja okolja. Pri tem mu lahko pomagamo z usmerjanjem fizične aktivnosti (npr. rajanjem in plesom) in spodbujanjem neposrednega in pristnega stika z naravo. Obdobje se konča z menjavo zob.
Od 7 do 14 leta otrok razvija svoje čustveno telo. Vloga staršev in vzgojiteljev je v tem obdobju še posebno občutljiva, velik pomen pa ima tudi okolje v katerem otrok živi. V tem obdobju otrok potrebuje čustveno vključevanje v okolje, občutenje veselja, radosti, lepote, moči in modrosti, in ideale. V tem obdobju vzpodbujamo umetniško izražanje – glasbo, risanje itd. Otrokovi prsti postanejo odzivni na kreativne impulze. Občutek za vrednote razvijamo preko pravljičnega sveta, vitezov, junakov, vzornikov (bujna domišljija). Otrok je dovzeten za vaje sprostitve in umiritve.
Med 14 in 21 letom se najbolj razvoja mentalno telo – tako inteligenco kot abstrakcijo. Razum se pripravlja za prevzem vodilne vloge v življenju. Krepi se volja (biti sam svoj – posledično: ego). Miselni vzorci se menjujejo izredno hitro, kar povzroča ob močni hormonski aktivnosti velika razpoloženjska nihanja. Otrok – mladostnik se uči razumevanja in obvladovanja čustevo-željnih impulzov, razločevanja med prav in neprav, pomembno in nepomembno. Razvija sposobnost samostojnega razmišljanja in stopnjuje kreativno ustvarjalnost, ki se izraža na dveh ravneh: na mentalni (skozi govor) in na spolni (kot posledica prebujenega notranjega hrepenenja po enosti). Potrebuje predvsem informacije in znanje, pri čemer je v pomoč primerna literatura in meditacija v obliki poglobljenega razmišljanja o določeni temi (npr. matematika, biologija).
Med 21 in 28 letom poteka proces povezovanja teles osebnosti (fizično-etrskega z astralnim in mentalnim) in izgradnja samopodobe s središčem v osebnem jazu. Razvija se inteligenca osebnosti in idealizem. Miselni svet je čustveno podprt in realiziran na fizični ravni skozi določen način življenja. Kažejo se potrebe po afirmaciji, samouresničitvi, samospoštovanju in socialnem združevanju. Kultivacija osebnosti poteka preko samoanalize in plemenitenja značaja.
V upanju, da bo ta članek pripomogel k razumevanju vzgoje, navedimo na koncu še misel priznanega, sedaj živečega ezoterika Benjamina Crema: “Če starši privzgojijo otroku tak odnos do življenja, da se v njem prebudi občutek za lepoto in svetost življenja vseh bitij – tedaj so svoje »pionirsko« delo dobro opravili.”