Verjetno se boste lahko poistovetili s tole mojo izkušnjo:
Ko prvič dobiš v roke kamero, vredno okrog 8 ali 10 tisoč evrov, z njo ravnaš kot s punčico svojega očesa. Previdno jo dviguješ in spuščaš, posebej paziš na kakšno površino jo odložiš, daješ jo na prav posebno, izbrano mesto. In potem to kamero redno uporabljaš nekaj let. Kaj se zgodi? Ravnanje z njo ti pustane rutina, način, kako jo odložiš, kako jo spraviš v torbo, postane avtomatski. Če se kaj zatakne, se pač zatakne. Nimaš več občutka, da v rokah držiš zelo dragoceno stvar.

To se nam v življenju pogosto dogaja (mogoče večini ne s kamerami, sicer ;). A največja škoda je, da se nam to ne dogaja le s stvarmi, temveč tudi z ljudmi.
Ko opazuješ svojega bodočega partnerja ali partnerko, ga/jo vidiš vsega blestečega, vso popolno, kot bi bila ‘nova’. (”A iz trgovine?” – skok v stran za tiste, ki se še spomnite Poletja v školjki). Ko se družiš z njim, te prevzamejo drobne geste, poteze, nasmehi, sama energija, ki jo človek ima. Potem se zbližata, postaneta par, mogoče se poročita in zaživita skupaj. Kolikokrat pa se v dolgotrajni zvezi spomnimo na te čarobne lastnosti našega bližnjega, ki smo jih občudovali na začetku, ko je bilo vse skupaj še ‘novo’? Kolikokrat občudujemo njene čudovite oči, smo hvaležni za njegov čvrst objem, dih na vratu?
Ne jemljemo pa za samoumevne samo partnerje, temveč tudi prijatelje in družinske člane, sodelavce, soplesalce, blagajničarje, …

Večkrat, ko se bomo zavedli vrednosti predvsem sočloveka (čeprav tudi kakšne materialne dobrine), bolj bo naše življenje napolnjeno s tisto čarobnostjo, ki jo čutimo, ko se v našem življenju dogaja nekaj ‘novega’. Vsaj sama čutim tako. Zato se vedno znova zaljubljam v svojega partnerja, razveselim nad soplesalcem, sem hvaležna staršem za vse, kar mi dajejo, cenim ljubečo podporo svoje sestre, podporo sodelavcev … H kvaliteti življenja doprinese že, če samo začutimo vrednost soljudi in hvaležnost, da so v našem življenju. Še boljše pa je, če jim to tudi povemo. Pogosto mislimo, da tako in tako vedo, da jih imamo radi, da smo jim hvaležni, da jih cenimo, občudujemo, … pa vendar: mogoče pa ne vedo. In tudi če vedo, mar ni lepo tega slišati?
Na začetku zveze (ali še pred samo zvezo) smo polni komplimentov in nežnih besed, pozornih gest. Spomnimo se, kako nam prijajo in jih radodarno delimo tudi, ko stvari niso več ‘nove’!

Ko ‘novo’ postane samoumevno

Uredniška misel |