Pred časom sem na eni od mednarodnih konferenc poslušal uglednega in cenjenega znanstvenika, ki je razlagal, da so našli rešitev, kako zagotoviti trajen, skorajda večen obstoj človeka. Kako torej preživeti problem časa in prostora. S povezavo med možgani in računalnikom. V računalnik bi prenesli podatke, ki se nahajajo v možganih. Vse informacije o izkušnjah, spoznanjih in razmišljanjih bi shranili v enotno bazo podatkov. Glavni problem do sedaj je bil, da ni bilo možno zapisati takšne količine informacij, ki se nabere v človekovem življenju. A bo tehnologija kmalu ta problem shranjevanja prerasla. Vse zapisano bi potem s pomočjo določenih algoritmov živelo naprej v digitalnem okolju. Takšna, novo-stara identiteta, bi se celo razvijala in pridobivala nove informacije in izkušnje v virtualnih svetovih.

Če je človek skupek informacij, ki živi neko samostojno življenje, potem zagotovo ta teorija drži. A sam sem prepričan, da je bistvo človeka v zavesti. Predvsem v njegovem samozavedanju. Podatki so zgolj naše orodje, ki nam pomaga delovati v življenju. Je pa zavest v resnici eden največjih misterijev in ugank. Izjemno  blizu, a hkrati izjemno neulovljiva. Še vedno v glavnem velja znanstvena paradigma, da gre za produkt elektrokemičnih procesov v možganih. A v zadnjih desetletjih je nastalo veliko raziskav, ki govorijo v prid temu, da sta zavest in možgani neodvisni enoti. To lahko potrdijo tudi mnogi, ki so se na takšen ali drugačen način že srečali z meditacijo. Ena pogostih zgodnjih meditativnih izkušenj je namreč spoznanje, da je zavest neodvisna tako od telesa, kot od čustev in miselnih procesov. Podobne izkušnje se pojavljajo tudi v času bližine smrti, pri operativnih posegih ali pri poškodbah glave.
Ali torej lahko podatki, ki jih na določen način povežemo med seboj, ustvarijo zavest? Ne mislim tehnično inteligentnega ravnanja, kot so ga sposobni določeni računalniški programi. V mislih imam spodobnost samozavedanja, kot jo imamo ljudje. In če hipotetično rečemo, da morda jo, je to potem sploh še naša zavest? Sem to sploh jaz? Pa smo spet pri tistem starem ključnem vprašanju: kdo v resnici je človek?

Neka anekdota govori o vernem človeku, ki je goreče razlagal: »Ko bom umrl, bo šlo moje telo v zemljo. Moja duša pa v nebesa.« Eden od poslušalcev je s skrivnostnim nasmeškom na ustih vprašal: »Oprosti, in kje boš medtem ti?« Sledila je dolga tišina …

Oprosti, in kje boš medtem ti?

Uredniška misel | 2 komentarja

2 komentarja

  • Petra
    Odgovori

    ,,Glavni problem do sedaj je bil, da ni bilo možno zapisati takšne količine informacij, ki se nabere v človekovem življenju. A bo tehnologija kmalu ta problem shranjevanja prerasla. Vse zapisano bi potem s pomočjo določenih algoritmov živelo naprej v digitalnem okolju. Takšna, novo-stara identiteta, bi se celo razvijala in pridobivala nove informacije in izkušnje v virtualnih svetovih.,,
    Sliši se super ampak… Jaz mislim, da vsak človek drugače zazanava stvari torej kar bi pridobili novega najbrž ne bi bilo tako kot bi to zaznala jaz. Res da možgani procesirajo informacije vendar jih zaznavamo s čutili. Sicer pa verjamem, da se bomo v prihodnosti , po smrti selili v virtualni svet.
    Samo vprašanje časa je kdaj bodo presadili glavo človeku (pri psih in podaganah je to že bilo uspešno izvedeno) me pa zanima kdo potem si…si tisti čigar je telo ali si tisti čigar je glava?…Sploh postane komplicirano, ker duša (če vanjo verjameš) počiva v prsih.
    O obsmrtnih doživetjih pa imam znanost razlago…možganom primanuje kisika, vidno polje se oža (tunel) izločajo se hormoni, ki blažijo ,,grozo,, smrti itd….torej nobene ,,romatike,, le kemija :p

  • Konrad Ajster
    Odgovori

    Kdo sem JAS?

    Vprašanje: “oprosti, kje pa boš po tem Ti ?”, je zelo zanimivo vprašanje, ker po tem nastajajo seve da 3 osebe: telo, duša in osebek ali zavest!

    Po moji študiji: »Biotronika nova veda«, je med drugim tudi razlaga za »3 božje osebe« v pojmu enega Boga, ki naj bi bilo prisotno v vsakem človeku in da je boga nemogoče videti!?

    V naravi ( naravno sevanje), so energije materije, ki se delijo v 3 karakterje/karakterje energij: negativna, nevtralna in pozitivna energija, katere v naravi vladajo z vso materijo in vsemi anorganskimi in organskimi organizmi, se zato tudi človek, ki je skup milijarde celic, ki medsebojno ustvarjajo svojo življenjsko energijo, ki je sestavljena v ugodnem medsebojnem energijskem sorazmerju, je tako telo kot celota neverjetno procesno in organizacijsko povezano in je kot celota deljena na tri vodilne funkcije: fizično telo, kemično – vse tekočine in tudi energijsko kot najvišji nivo, ki daje vsem celicam in tekočinam potrebno energijo za funkcioniranje vsega procesa!

    Ko človek umre se fizično in kemični del telesa pretvori v drugo vrsto materije, medtem ko energija duša izhlapi v energijski skupek narave in lahko tudi samega planeta, a zavest pa razpade, ker več nima osnovne povezave z vsemi svojimi komponentami/organizmi in to na enak način kot ko propade/razpade npr. vojska, država ali podjetje in podobno!

    Zavedati se moramo, da je telo kot celota neverjetno urejena organizirana celota, da lahko kot takšna samostojno deluje v tako agresivnem okolju, katerega se niti ne zavedamo!

    Torej: ko celota razpade ostaja le še energija, ki je ne uničljiva in deluje »podobno« kot antimaterija !
    Zato Jaz kot vodja celote telesa tudi sam razpadem, ker več nimam možnosti življenja, razen, če se skrivno pridružim v neko tuje telo!?

Leave a Reply to Konrad Ajster Prekliči odgovor

Za komentiranje lahko uporabljate naslednje HTML oznake: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>