Marsikdo si je kar malo oddahnil, ko je začelo snežiti. Po eni strani je super, ker bodo otroci lahko končno šli na sneg, po drugi strani pa je zima pomembna za razvoj narave. Naravno je, da se letni časi menjajo in porušenje tega ritma bi nas krepko zaskrbelo. Je pa življenje polno pomembnih ciklusov, v katere smo tako ali drugače vsi vpeti, le da se tega morda ne zavedamo. Letni časi so dober simbol štirih pomembnih faz vsakega razvoja ali procesa. Imamo začetek in razcvet, razvoj in zorenje, nato žanjemo sadove dela in na koncu sledi faza umiritve in počitka. Tehnično bi lahko rekli, da se sčasoma obstoječi procesi zaključijo … in začne se nov krog ali novi procesi.
Zanimivo pa je, da je v človekovi naravi pogosto prisotna težnja ostati v eni sami fazi. Običajno v tisti, ki jo sami definiramo kot najuspešnejšo. To se dogaja takrat, ko življenja ne sprejemamo več kot živ proces z naravnimi ciklusi. Ko nanj gledamo kot na nekaj statičnega. Dosežemo določeno stanje uspešnosti in ga skušamo na vsak način ohranjati. Na videz s tem ni nič narobe, a življenje gre vseeno dalje v naslednje faze razvojnega ritma. Da bi rešil ta problem, zamenjaš okolje. Posledica je skakanje iz okolja v okolje, iz izziva v izziv, iz projekta v projekt. Ko projekt ni več v fazi uspešnosti, ga preprosto zamenjaš. Greš drugam. Če to povežemo z osebnim življenjem posameznika, to pomeni nenehno prehajanje s partnerja na partnerja, saj ima tudi partnerski odnos svoje cikluse, vzpone in padce. Kot da ne bi želeli sprejeti dejstva, da doseženi uspešnosti običajno sledi faza stagniranja in mirovanja, ki pa je odlična priložnost za razmislek in vsrkanje izkušenj iz preteklosti. Je pa res, da se v hitrem tempu življenja le redkim še da umirjeno integrirati spoznanja in zastaviti začetek novega obdobja. Raje razmišljamo o povsem novem projektu. Kar nam da občutek, da gremo z razvojem naprej. A dejstvo je, da so najuspešnejši posamezniki in projekti ravno tisti, ki upoštevajo naravne razvojne cikluse in sodelujejo z njimi. In vztrajajo.
Ne glede na to, kateri letni čas nam je najbolj všeč, si verjetno zelo težko predstavljamo, da bi ves čas živeli v njem. Sčasoma bi to začeli doživljati kot nekaj nenaravnega, predvsem pa neuravnoteženega. Zakaj bi bilo pri drugih procesih v življenju drugače?