Motnja hranjenja, strategija preživetja ranjenega človeka
(24:00) Predpogoj za razvoj motnje hranjenja je vedno duševna stiska, v pogovoru razloži Aleksandra Rožman iz Svetovalnice za motnje hranjenja Introspekta. Globoko ranjen posameznik razvije to bolezen kot način spopadanja s stisko, kot način preživetja. Telesu odreka hrano, ko je lačen ali se prenajeda, kadar ni lačen. S tem otopi nemir, depresijo, občutek nevrednosti, nesposobnosti in podobno. Globoko ranjeni ljudje imajo potrebo po omamljanju. Lahko se zatečejo k alkoholu, drogam, adrenalinskim športom, ali pa svoje telo omamljajo s stradanjem oziroma s prenajedanjem in s tem dobijo občutek kontrole nad situacijo. Posamezniki z razvito motnjo hranjenja, ki pridejo v proces zdravljenja, pogosto poročajo, da na zavestni ravni prav nič ne čutijo, da so otopeli. Na fizični ravni pa oseba s svojim vedenjem sprošča telesno bolečino, ki spremlja čutenja, ki se prebujajo. Na primer s fizično vadbo, posameznik ‘pokuri’ bolečino, pri teku jo ‘izteče’, pri zlorabi odvajal jo izloči iz telesa, … Zdravljenje motnje hranjenja je celovit proces, ki prinaša trajne osebnostne spremembe. Človeka opremi za samostojno ter učinkovito reševanje duševnih stisk in konfliktov, ki nenehno nastajajo v medosebnih odnosih.
